Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?
To je »živio« — zdaj starešina je mladi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.

Pa — s čudom še v srcu in strahoma — v mejo iskat sem šel,
za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel:
in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic,
in sladkega vinca, rožičev, in fig, vseh slaščic.
»Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili,
kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.«
(Oton Župančič: odlomek iz pesnitve Duma)

V teh verzih je pred 115 leti pesnik Oton Župančič opisal praznik gregorjevo in zanj značilen ljudski običaj, znan na področju njegove rodne Bele krajine.
Gregorjevo praznujemo 12. marca, na god sv. Gregorja. Sprva so ga (po julijanskem koledarju) praznovali 21. marca, na prvi pomladni dan, po uveljavitvi gregorijanskega koledarja pa se je praznovanje prestavilo na 12. marca. Ker v tem času ptički že glasno oznanjajo svojo hvalnico bližajoči se pomladi in daljši dnevi oznanjajo, da se zima zares poslavlja, sta se pri nas skozi stoletja uveljavila predvsem dva pomena tega praznika: kot dan, ko se ptički ženijo in torej slovensko “valentinovo”-praznik ljubezni ter kot dan, ko se “luč vrže v vodo”, ker so dnevi že tako dolgi in se zjutraj zgodaj zdani, da obrtniki in ljudje ne potrebujejo več umetne luči.
V znanih rokodelskih in obrtniških krajih (zlasti v Kropi, Tržiču, Železnikih)  so na predvečer gregorjevega v manjše reke in potoke obrtniki spustili kos lesa z gorečim oblanjem ali pa gorečo svečo. Kot je zapisal J. Levičnik., domačin iz Železnikov v 19. st.: ”Sveti Gregor luč v vodo vrže. Od tistihmal pa do sv. Mihaele čevljarji, krojači in muškre, ki po štereh šivat hodijo, ne šivajo več pri luči, ampak le pri dnevni svitlobi od jutra do večera.” Običaj se je ohranil do danes in razširil tudi v druge dele Slovenije. Tako danes marsikje  v reke in potoke spuščajo t.i.”gregorčke”, doma izdelane ladjice različnih oblik, velikosti in barv, nanje pa položijo gorečo svečo.
Za Belo krajino je bila značilna otroška šega imenovana ptičja svatba ali ptičji pir. Odrasli so otrokom v bližnje grmovje in za drevesa skrili kruhove pogačice, pecivo in slaščice, ki so jih otroci potem z veseljem iskali in se sladkali. Vse te  dobrote naj bi ostale od ptičje svatbe. Za Poljansko dolino ob Kolpi in Kostel pa je bilo še do 2. sv. vojne značilno koledovanje, ko so se otroci napravijo v ženina, nevesto in svate, ter koledujejo od hiše do hiše.

Več o običajih ob gregorjevem lahko preberete v knjigah Bojana Knifica: Gregorjevo in Damijana Ovseca: Praznovanje pomladi in velike noči, ki  želita Slovence spomniti, da imamo ne samo izjemno bogato etnološko praznično izročilo, ampak da bi, namesto da nekritično prevzemamo in z vsem komercialno privlačnim, a vsebinsko praznim, bliščem praznujemo nekatere iz anglosaškega prostora uvožene praznike (halloween, valentinovo) raje izvedeli kaj več o lastni tradiciji praznovanj ter jih obudili, negovali in ohranili.

Le preverite  danes v bližnjem grmu, mogoče tudi vi najdete kakšno dobroto, ki je ostala od ptičje gostije.