Letos je desetnico, nagrado za izvirno slovensko otroško in mladinsko leposlovje, prejela Mateja Gomboc za socialno-psihološki roman Balada o drevesu. »Pretresljiva pripoved o ljubezni in smrti, ki bralca posrka v vrtinec mračnih, a tudi lepih trenutkov. Z veščim pisateljskim zamahom, ki ničesar ne izpušča in ničesar ne vsiljuje, avtorica zgodbo poda v vsej njeni kompleksnosti in s presunljivo natančnostjo,« je žirija zapisala v utemeljitvi nagrade.

Roman je napisan v obliki prvoosebne pripovedi gimnazijke Ade, ki jo nekega torka doleti tragedija – njen fant Majk stori samomor. Ada prihaja iz urejene, a nekoliko hladne družine – dekle ima občutek, da sta starša sama sebi dovolj in v zvezi s hčerama le opravljata starševske dolžnosti. Ima pa topel odnos z mlajšo sestro, pa čeprav je le-ta njeno nasprotje – brezskrbna in družabna, zanjo je vse enostavno. V nasprotju z njo je Ada pretirano zaskrbljena, kot vrhunska violinistka pa za druženje niti nima časa. Najbližja ji je govorica glasbe in njenega inštrumenta, kar v osnovni šoli kmalu postane podlaga za zbadanje med vrstniki. V srednji šoli ji gre po tej plati bolje, a zares vse spremeni šele Majk, karateist in kitarist, ob katerem je zmožna zaživeti tudi nekoliko drugače. Dokler nekega dne on ne odide, Ada pa spet ostane sama. Sama z množico vprašanj, z občutkom krivde in silovitimi čustvi, ki nihajo od žalosti do jeze. Zakaj, zakaj, zakaj? Skozi pripoved se pred bralcem počasi izrisuje njuna (izjemno lepa) ljubezenska zgodba, pa tudi njune življenjske zgodbe pred njo, med drugim tudi Majkove psihične težave. Balada o drevesu je pretresljiva, izjemno močna knjiga o spopadanju z izgubo, poskusu sprejemanja nesprejemljivega in razumevanju nerazumljivega. Roman je na koncu dodana spremna beseda psihologinje Janje Istinič, v kateri o samomoru spregovori tako s poklicnega vidika kot tudi iz osebne izkušnje.