Da so jezik in zapisana beseda korenine, ki narod, posebej majhen, priklepajo v prostor in čas, so se že pred 500 leti zavedali reformatorji, na čelu s Primožem Trubarjem. Versko kulturno gibanje, poimenovano reformacija, je Slovence s prvimi tiskanimi knjigami in slovnico, kot osnovo knjižnega jezika  umestilo na zemljevid narodov z možnostjo zapisa ter tako ohranjanja kulturne in nacionalne identitete. Največja zasluga Trubarja in njegovih somišljenikov pa je prav gotovo njihova želja dati Slovencem možnost branja v lastnem, slovenskem jeziku.

Kako pa danes cenimo in negujemo njihov dragoceni prispevek? Pesnik Tone Pavček je zapisal: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo!”  V času, ko se digitalizacija vse bolj zajeda v vse pore našega vsakdana, postaja branje tako med mladimi kot starejšimi vse manj priljubljena prostočasna aktivnost. Še manj pa je posameznikov, pri katerih je branje neobhodno potrebna komponenta vsakdanjega življenja.

Malokdo pomisli, da se skozi vse te procese globalizacije in digitalizacije vse bolj izgubljamo kot narod in posamezniki. Ali se res lahko zgodi, da bo čez 500 let samo še v kakšnih zaprašenih arhivih in muzejih mogoče najti knjige v slovenskem jeziku, ki so ga medtem že zdavnaj zadušili, prav tako kot narod sam, bolj agresivni, življenjsko vitalnejši jeziki?! Ali se res lahko zgodi, da bo človekova edinstvena ustvarjalna moč in domišljija čez 500 let  le zakrneli ostanek časov, ko je bila še neobhodno potrebno gibalo razvoja posameznika in človeštva, preden so jo uničile različne oblike umetne inteligence?!

Zato se ob dnevu reformacije velikim Slovencem, ki so že pred 500 leti razumeli pomen knjige in jezika za narod in posameznika, najlepše zahvalimo in poklonimo tako, da si v prihajajočih “krompirjevih” počitnicah najdemo čas tudi za bralno razvajanje.