“Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembersko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” (Iz: Pesmi, 1927)

18. marca 2024 mineva 120 let od rojstva enega izmed najpomembnejših slovenskih pesnikov prejšnjega stoletje, ki je, četudi mu je usoda namenila le 22 let življenja, za sabo zapustil neverjetno bogato zapuščino več kot tisoč pesmi in nekaj sto drugih besedil (esejev, razprav, dnevniških zapiskov).

Srečko Kosovel se je rodil 18. marca 1904 v Sežani kot peti otrok učitelja in zavzetega kulturnega buditelja. Njegovo otroštvo, preživeto v Tomaju, kamor se je družina preselila, je prekinila prva svetovna vojna. Da bi ga starši zaščitili pred grozotami soške fronte, so ga poslali v šolo v Ljubljano. Po maturi leta 1922  je kljub očetovi želji, da bi postal gozdarski inženir,  vpisal  študij slavistike, romanistike in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med študijem je živel v velikem pomanjkanju, ko  pogosto ni imel niti za hrano, kar je vplivalo na njegovo telesno odpornost in zdravje. Ko je februarja 1926 zaradi zamujenega vlaka preživel noč na ledeno mrzli železniški postaji, se je močno prehladil in ker se ni dobro pozdravil, kasneje zbolel za meningitisom, takrat neozdravljivo boleznijo, za katero je v hudih mukah 27. maja 1926 umrl.

Kljub kratkemu življenju pa je Kosovel ustvarjal z izjemno silovitostjo in ustvarjalno energijo.  Sprva je njegovo pesniško ustvarjanje še pod vplivom moderne in se manifestira kot impresionistična lirična izpoved ob doživljanju njegove ljube kraške pokrajine, doma, matere in smrti z že prisotnim simbolizmom.. Kmalu  pa se  v njegovem pesniškem izrazu začne kazati ekspresionizem, ki v zadnjem obdobju preide v konstruktivizem. V svojih pesmih z vizionarno, družbeno in religiozno tematiko izpoveduje  idejo o osebni in kolektivni apokalipsi. Veliko njegovih pesmi govori o družbenih krivicah in mračni usodi Evrope ter o neizogibnosti revolucionarne preobrazbe sveta. Leta 1925 je načrtoval objavo zbirke Zlati čoln, ki pa je, tako kot ostale njegove pesmi, doživela izid šele po njegovi smrti.

Čeprav je smrt veliko prehitro prekinila Kosovelovo ustvarjalno pot, njegove pesmi zasedajo pomembno mesto v zakladnici slovenske književnosti. Hkrati pa velja za enega izmed največkrat prevajanih slovenskih pesnikov v različne tuje jezike. Njegove pesmi so doživele tudi številne uglasbitve.