August Pullman je drugačen kot drugi petošolci. Usoda ga je ob rojstvu zaznamovala s hudo deformacijo obraza, posledico t.i. Treacher Collins sindroma (TCS). Zaradi številnih operacij in okrevanj po njih se je do 10. leta šolal doma. Ko v petem razredu pride prvič v šolo, si želi samo, da bi ga sošolci sprejeli kot čisto navadnega, običajnega novega sošolca. Seveda pa to ni tako preprosto, saj njegova vizualna drugačnost pri ljudeh vzbudi reakcijo, ki jo zlasti otroci (za razliko od odraslih) še ne znajo, namerno ali iskreno, prikriti. Začudenje, negotovost (morda celo podzavesten strah) pred drugačnostjo in iz nje rojen odpor, posmeh, zlobno izživljanje nad lahko tarčo, pomilovanje ter le pri redkih posameznikih pripravljenost spoznati in sprejeti osebo. ki se skriva za nenavadnim videzom (Jack, Summer).
Všolanje v običajno šolo za Augusta predstavlja verjetno enega največjih izzivov v njegovem življenju. Varno, ljubeče in zaščitniško domače okolje, kjer je njegova drugačnost sprejeta kot samoumevna in nepomembna, zamenja popolnoma tuje okolje šole, nova socialna sredina s svojimi že vzpostavljenimi medsebojnimi odnosi in pravili, kjer je njegova drugačnost izstopajoča in pri navezovanju stikov pogosto determinirajoča. A njegov največji problem ni soočenje z novim okoljem, ampak soočenje s samim sabo in svojo drugačnostjo. August je v prvi vrst prisiljen premagati lastne strahove, pogojene iz občutka drugačnosti in zaradi nje izoliranosti, ki so zaradi reakcije nove socialne sredine še toliko večji. To pa pomeni, da mora najprej sam sprejeti svojo drugačnost kot dejstvo, ki sicer obstaja in ga ni mogoče bistveno spremeniti, hkrati pa ne določa njegovega bistva, njegove osebnosti, ne vpliva na njegove lastnosti in druge, zlasti intelektualne, sposobnosti. Na svojo drugačnost sicer ne more vplivati, lahko pa vpliva na to, kakšen je kot osebnost in kakšen je njegov odnos do sošolcev in okolice.
Augustovo všolanje pa po drugi strani predstavlja velik izziv tudi za njegove nove sošolce in učitelje, ki se morajo soočiti z njegovo drugačnostjo. Vsaka izrazita in izstopajoča drugačnost pri ljudeh običajno izzove določeno spontano reakcijo. Lahko je to samo začudenje, radovednost, lahko pa ob pridruženi notranji negotovosti, lastnih prikritih strahovih ali predsodkih preraste v odpor, odklonilnost ali celo v sovražno zavračanje. Odrasli ponavadi znajo svoje reakcije bolje prikriti in se kažejo bolj skozi neverbalne oblike vedenja, pri otrocih, pri katerih se čustveno vedenjski filtri šele oblikujejo, pa so odzivi veliko bolj direktni in spontani. Vključevanje novega člana v že izoblikovano socialno sredino je prav tako že samo po sebi lahko zahtevno, če je ta novi član še zelo drugačen, pa še toliko bolj. Skozi odnos do Augusta in sprejemanje njegove drugačnosti se odzrcalijo tudi osebnostne lastnosti novih sošolcev, (ne)sposobnost njihove čustvene empatije, njihovi lastni strahovi in negotovosti, skrite za sovražnim nasilništvom, nesposobnost preseganja lastne egocentričnosti, (ne)pripravljenost na spremembe. Kajti sprejemanje drugačnega Augusta zahteva ne le prilagajanje njega novi sredini, ampak tudi prilagajanje nove sredine njemu. Tudi novi sošolci morajo premagati svojo nelagodnost, predsodke in strahove ter se naučiti v Augustu gledati “sošolca”, z vsem pozitivnim, pa tudi kakšno napako, ki se skriva v njem.
August skozi prvoosebno pripoved duhovito, na trenutke s kančkom samoironične grenkobe, neizprosno odkrito in za svojo starost presenetljivo zrelo razmišljujoče bralcu predstavi svoj svet, svojo družino, sošolce, svoja doživetja, sprejemanje lastne drugačnosti in odziva okolice nanjo, svoje občutenje ter spopadanje z neznano, strašljivo in neprijazno novo stvarnostjo. Slog pripovedi, ki je na prvi pogled preprost, ustrezajoč izpovedni moči desetletnika, pa se hkrati prav s to preprosto, iskreno osebnoizpovednostjo močno čustveno dotakne bralca. Skoraj nemogoče je brati Čudo in ne čutiti, se vživeti in sodoživljati Augustove dileme, stiske, strahove. Pa ne le njegove. Pisateljica njegovo pripoved dopolnjuje z razmišljanjem ljudi, ki so mu blizu, o njem. Z drugo perspektivo pogleda na isto zgodbo. Kajti njegova drugačnost zaznamuje tudi življenje njegove družine, njegove sestre, ljudi, ki ga imajo zelo radi in so njegovo drugačnost sicer sprejeli, a hkrati zaradi svoje čustvene navezanosti nanj z njim sodoživljajo bremena in izzive, ki jih prinaša.
Knjiga Čudo je poskus pisateljice R.J. Palacio opozoriti, da je v svetu okoli nas veliko drugačnih in da ni problem drugačnost sama, temveč naš odnos do drugačnih. Ne le sočutje, ampak, kot bi rekel Mali princ, sposobnost gledati s srcem, poiskati in videti tisto, kar se skriva za na prvi pogled morda odbijajočim, drugačnim, nenavadnim ter odkriti “čudo”, ki se skriva v vsakem človeku.
Pisateljica je zgodbo začela pisati po dogodku, ki se ji je pripetil pred prodajalno sladoleda, kjer je čakala s sinovoma. Ko je ob pogledu na deklico z deformacijo obraza njen sin začel jokati, se je, kot je sama opisala dogodek, znašla v situaciji, ko ni vedela, kako odreagirati. Sina je odpeljala stran, da ne bi vznemiril deklice in njene družine. Ko je kasneje razmišljala o svojem ravnanju, je ugotovila, da je s tem situacijo samo še poslabšala. Kot je dodala v intervjuju, bi bilo potrebno samo nagovoriti deklico, vzpostaviti stik in pokazati sinu, da ni nič narobe, da je to samo majhna deklica, čisto taka kot on, četudi je njen obraz malo drugačen. Dogodek se je je globoko dotaknil. Kasneje je ob poslušanju pesmi Wonder (Natalie Merchant) razmišljala, da bi doživetje lahko spremenila v sporočilo o potrebi po sprejemanju drugačnosti in prijaznosti. Knjigo je poimenovala po pesmi in prve verze uporabila kot citat na začetku
Knjiga (in njeno sporočilo) je bila izjemno sprejeta po svetu, dobila je več prestižnih nagrad, po njej pa je bil posnet tudi film.
Pisateljica govori o knjigi:
pisateljica o knjigi