Ob letošnjem svetovnem dnevu poezije se spomnimo, da jutri mineva 100 let od rojstva pesnika Ivana Minattija. Le kdo ne pozna njegove pesmi Nekoga moraš imeti rad, ki si je s svojo presunljivo

močno izpovedjo o človekovi osamljenosti in potrebi po bližini utrla pot v srca ljudi, da so jo dobesedno vzeli za svojo. Pa ne samo te, tudi njegove druge  lirične upesnitve notranjih občutij se pogosto prebirajo, prepisujejo, zapisujejo in recitirajo ob različnih priložnostih ali preprosto kar tako, ker ljudje ob njih začutijo sozvočje s svojimi lastnimi občutji.

 

Ivan Minatti velja za enega najčistejših slovenskih lirikov, pesnika občutij srca in tišine. Njegov ustvarjalni opus ni zelo obsežen, saj se je ves čas svojega ustvarjanja držal načela, da mora pesem v njem zazveneti in dozoreti, šele potem jo lahko ubesedi na papir. Njegova lirika ostaja ves čas odmev “tišine v njem in v svetu okoli njega”, osebna, razpoloženjska in čustvena – intimistična. Njegov slog je bil sprva impresionističen, v kasnejših letih se usmeri tudi v ekspresionizem. V njegovih pesmih odseva globoko sozvočje z naravo, ki jo začuti, občuti in z njo deli svoje čustveno doživljanje. Čeprav je začel ustvarjati v medvojnih letih, ko se je pridružil partizanom, je v svojih pesmih ostajal zvest samemu sebi in je tudi v vojno liriko vnesel osebnoizpovedno in človeško noto, zaradi česar je bil v tistem času, ko je prevladovala bolj borbena pesem pogosto deležen kritik. Svojemu pesniškemu slogu je ostal zvest tudi v povojnem obdobju.

 

Ali kot je njegovo ustvarjanje ocenil Milček Komelj na straneh SAZU: “Vse v Minattijevi poeziji je skrajno nežno, tenkočutno in pristno. Rojeva se iz pritajene bolečine, trpnosti, nemoči, življenjske nezadoščenosti (bolečine nedoživetega) in bivanjske samote, vendar tudi iz ekstatične napetosti, iz katere bi pesnik najraje razširil roke »in trepetaje / zavpil v daljavo« ali se spremenil v boleč krik. V njem živi večno, neutešno hrepenenje po ljubezni, po sočloveku in bližini večnih bitij iz narave, pa četudi samo neopaznih rastlin, otožnih cvetov ciklame in še posebno nežnih in krhkih trav. Iz takega občutja se je porodila Minattijeva najpopularnejša pesem Nekoga moraš imeti rad, s katero so se identificirale množice samotnih, ki jih napolnjuje življenjska neizpolnjenost večnega hrepenenja, in v njej nas pesnik še vedno nagovarja s tihimi in skrivnostnimi besedami, »s katerimi se sporazumevajo ptice in veje, korenine in prst«.

Zaradi svojega dojemanja sveta z neizrekljivo čutečim srcem ni naključje, da je prav Minatti poslovenil Exuperyjevega Malega princa, poleg tega pa prisluhnil tudi elegičnim ritmom makedonske in melosu ciganske poezije. Bil je med slovenskimi sodobniki najtišji pesnik, najmanj umetelen in pretenciozen. Pesniškemu razodetju se je predajal neposredno in scela in se s svojim naravnim jezikom sam spreminjal v pesem. Bil je ves preprost, a skrajno čuteč medij narave, avtentičen ter pristen, zvest zgodovinski izkušnji svojega partizanskega življenja in nebogljenemu, a pokončnemu samotarju v samem sebi. Predan je bil moči jezika, ne da bi ga raziskoval, bil je skorajda sramežljivo nežen, tudi ko je bil s svojo mladostno sanjo o brstečih deklicah pomladno razigran. Tudi ko je bil najbolj hudomušno veder, je bil hkrati ves plah, spremenljiv kot oblak in lahak kot nagajiv veter. In četudi je bil njegov glas nadvse tih, toliko glasneje odmeva v številnih nezadoščenih srcih, ki za pesnikom še vedno hrepeneče ponavljajo, da nekoga moraš imeti rad.”