»Nikoli ne reci, da te je strah, moja mala. Nikoli. Ker potem si tisto, česar te je strah, začne domišljati, da je nekaj mogočnega in da te lahko premaga,« reče oče somalski deklici Samii, ki ima v življenju samo eno željo – da bi lahko tekla in da bi enkrat v teku lahko zastopala svojo domovino. Samia odrašča v Somaliji, ki jo poleg velike revščine  pretresajo vojaški spopadi ekstremističnih skupin za prevlado, etnično ločevanje ljudi, strahovanja, nasilje… Samiina sreča je tek. Ko teče, je svobodna, razpre krila, diha s polnimi pljuči (četudi zrak z vonjem po smodniku). Tek je uresničenje njenih sanj. Tek je njeno življenje, tisti lep, vreden del njenega življenja, ki ga ne zaznamuje pomanjkanje in strah pred nasiljem. Delček njenih sanj se uresniči, ko ji kot najmlajši tekačici v zgodovini uspe  nastopiti na olimpijskih igrah v Pekingu in na ta način pritegniti pozornost svetovne javnosti. Na žalost pa tudi pozornost domačih islamističnih skrajnežev, ki jo skupaj s sestro imenujejo “mali prevratnici”. Očetov umor, izdaja najboljšega prijatelja, s katerim je skupaj odraščala in tudi zaradi njega verjela, da je možno premostiti nepremostljive etnične razlike njihovega sveta, sestrina usoda in zaradi nje odločitev za Pot, predvsem pa hrepenenje po možnostih, ki jih za tek, njen uspeh v teku in svobodno življenje ponuja svet zunaj njene revne, s sovraštvom in nasiljem zaznamovane domovine, tudi njo spodbudi, da se odloči in sledi sestri na Pot… Pot, ki je nevarna, težka, tvegana, dolga in negotova … a vodi v svobodo in...