PRIPOROČILNI SEZNAM KNJIG

pdf
1. HI, KONJIČEK – Anica Černe

Med igrivimi, z rimami prepletenimi pesmimi, ki gredo hitro v uho (mnoge pa so tudi uglasbene), izberi tisto, ki ti je najbolj všeč in se jo nauči.

2. BRATEC ZA JOŽEFINO – Gerda Wagener

Mala princeska Jožefina dobi bratca. A njenega navdušenja je hitro konec, saj se  zdaj vsi vrtijo samo okoli novega člana kraljeve družine. Za Jožefino naenkrat nihče nima več časa, nihče ji ne posveča pozornosti. Le kaj naj stori, da jo bodo spet opazili… ?

3. FUJ! TO SPLOH NI POŠAST – Angela McAllister

V družini Pošastnih se izvalijo tri nove pošasti: Strašni, Grozna … in, o groza in stramota za družino!, mali ljubki Puhek. Grozni in Strašna se ljubkega bratca sramujeta, še posebej, ker namesto, da bi razgrajal, strašil in plašil živali v gozdu, raje nabira rože… . A Mali Puhec bratca in sestrico, pa tudi nas, nauči, da se veliko več doseže s prijaznostjo kot s strahovanjem… .

4. KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO – Fran Levstik

“Živela je svoje dni vdova, ki je imela sedem otrok, enega manjšega od drugega, ali jesti so morali vsi. Od zore do mraka je morala mati služiti vsakdanji kruh. Le ob dolgih zimskih večerih je imela toliko časa in je sešila otrokom srajčice, da ne bi hodili goli po svetu. Vsak otrok je imel po eno srajčico in ko je bila starejšemu pretesna, jo je dobil vselej mlajši. Zatorej ni moglo biti drugače, kot da je najmlajši otrok Videk nosil zmerom tako tanke srajčice, da mu je sonce sijajo na golo kožo.

Videk je bil deček komaj štiri leta star, zelo bistroumen ter je imel posebno rad živalce in cvetlice. Kadarkoli je videl jagnje na paši, mu je brž začel nabirati najlepših rastlin; ako je našel mladega ptička, ki je padel iz gnezda, ga je skrbno nesel domov. Pital ga je, dokler ni toliko dorastel, da je mogel leteti. Še celo pajkov ni pobijal; kadar je našel kje kakega pajka, ga je vselej nesel ven na trato, misleč si: uboga živalca tudi rada živi.

Nekoč se mu je bila srajčica tako potanjšala, da mu je padla z ramena, a ker je bilo poleti in je mati pridno hodila na delo, mu ni utegnila sešiti druge. Zato je moral ubožček skakati na pol nag…”

… dokler mu živali, ki jim je Videk tako rad in dobrosrčno pomagal, niso priskočile na pomoč.

5. MALI BOBER IN ODMEV – Amy MacDonald

Mali bober je zelo osamljen, zato si poskuša “priklicati” prijatelja. Ko se preko jezera oglasi  odgovor na njegov klic, sklene, da bo poiskal tistega, ki mu je odgovoril. Naredi si splav in odpluje preko jezera. Pri iskanju se mu pridružijo racman, vidra in želva. Čeprav so sprva nad tistim, kar jih čaka na drugi strani jezera, razočarani, prisluhnejo besedam starega modrega bobra… .

6. MUCA COPATARICA – Ela Peroci

“V Mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v rdeče in modre copatke. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdeče, vsa okna imajo zelene naoknice, dvorišča so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvecer, ko ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih iščejo pod mizo, na stopnicah, v vozičku, med drvmi, v žepu očetove suknje; in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.
Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v Mali vasi kuhali zajtrk, je Janezek zaman iskal svoje copate. ´Mama, kje so moji copati?´ je vprašal.
´Če jih nisi zvečer pospravil, ti jih je odnesla muca,´ je odgovorila mama.”

Ker so tudi drugi otroci iz Male vasi zaman iskali svoje copatke, so se skupaj odpravili iskat muco Copatarico… .

7. POŠASTNO – Klaus Baumgart

Le kako naj Ana pojasni mami, ki ne verjame v zmaje, da je packarijo na mizi med zajtrkom povzročil nagajivi zmajček in ne ona? Mogoče ve odgovor obiskovalec, ki pozvoni pri vratih… .

8. PUKEC PA PUKA – Birte Muller

Žabec Pukec ima velik problem – ves čas puka. Povsod. Doma,  v šoli, pri zdravniku… Odraslim pa to ni všeč. To se ne spodobi. To je grdo. Spuščanja pukcev se bo moral odvaditi. A ko to res poskuša narediti …

9. ŠPECKA – Anita Schorno

Malo belo ovčko pri igri in druženju z drugimi malimi ovčkami v čredi vedno kaj  moti, zato kar naprej teka k mami s svojimi pritožbami. Ostalim ovčkam to seveda ni všeč in jo poimenujejo Špecka. Pa tudi igrati se nočejo več z njo. Špecka je razočarana, žalostna in osamljena … dokler ji miška ne prišepne ….

10. ŽABJI ZBOR – Luc Foccroulle

Sanje vsake male žabice v ribniku so, da bi bila sprejeta v žabji zbor. A avdicija je zelo zahtevna in od kandidatk se pričakuje primeren glas in postava. Na avdiciji se znajdeta tudi mala žabica Lučka, ki ima čudovit glas, a je premajhna in žabica Berta, ki ima ravno pravo postavo, a nemogoč glas. Sicer si pa Berta sploh ne želi peti. Veliko raje bi kuhala, kar ji gre res dobro od rok, in na avdicijo se prijavi samo zaradi staršev. Pravzaprav pa bi Lučka in Berta lahko druga drugi pomagali …

11. ŽIRAFA CVETA – Tina Perko

Vsi si kdaj zaželimo, da bi bili drugačni, ne tako vsakdanji. Tako tudi žirafa Cveta dovoli nagajivim opicam, da jo poskušajo spremeniti. Okrasijo jo s cvetovi in celo zvabijo na drevo, kjer obtiči do jutra … in ugotovi, da sploh ni tako slabo biti čisto navadna žirafa.

12. KOZA TRAPASTA-GOS NEUMNA / JAZ ŽE NE! JAZ SEM PRVA-ZADNJA SEM JAZ – Isabel Abedi

Kozica in goskica sta sicer najboljši prijateljici, a tudi najboljši prijatelji se kdaj sprejo. Tako se nekega dne po prepiru v vrtcu vrneta domov vsaka s svojo razlago, kaj se je zgodilo.  A morda bi bilo treba o tej razlagi še malo razmisliti… In medtem, ko vsaka v svoji sobici razmišljata, ugotovita …

JAZ ŽE NE!
Le kdo je počečkal garažna vrata gospoda Mačka? Kozica in Goska že ne. Kje pa! Ali pa…

JAZ SEM PRVA – ZADNJA SEM JAZ
Kozica je vedno zelo spretna. Najbolje skače, zmaga pri izštevanki, pri iskanju zaklada… Goskice pa se drži smola. Pri skakanju z vrečo se ji vreča strga, pri iskanju zaklada čofne v jarek in pri izštevanki je seveda zadnja… Kaj pa njuno prijateljstvo? In kaj je v življenju res pomembno?

13. GOSENICA DOBI KRILA / LASTOVKIN DOLGI POLET / POLHKOVA PRVA ZIMA / JEŽEK NAJDE DRUŽBO – Karen King

V teh slikanicah bralec skozi zgodbo skupaj z junaki posamezne slikanice najde razlago nekaterih pojavov iz živalskega sveta: preobrazbe  gosenice v metulja, selitve lastovk jeseni na jug, zimskega spanja polhov, nočnega življenja ježev …

14. ena izmed slikanic o LISJAČEKU TOMIJU – C. Hawkins

Mali lisjaček Tomi ima čisto človeško-otroške probleme: pri oblačenju “izgubi” rep, zboli za noricami, pri poskusu peke naredi pravo razdejanje v kuhinji, zvečer noče v posteljo …

15. ena izmed slikanic NEKEGA … - M. Christina Butler

Ježek in njegovi prijatelji, jazbec, lisica, miški in zajček, vsak dan, pa naj bo to zimski, poletni, deževni, vetrovni, sončni, božični ali prav posebni, doživijo kaj novega. Doživetij polne pa so lahko tudi noči; zvezdne, hrupne, zimske, posebne… . Pomembno je le, da jih doživljajo skupaj, da so prijatelji  in si kot pravi prijatelji tudi pomagajo, kadar je to potrebno.

16. ena izmed slikanic o PACU – Abi Burlingham

Paco je najbolj umazan kuža, kar jih je in kadar je srečen, najraje koplje luknje na vrtu. Potem pa se v sosednjo hišo priselijo novi sosedi. In psička Lili. Takrat pa se začnejo težave. Paco ni več srečen kuža, Paco je zaljubljen … in zaljubljen Paco  tuli,  praska, noče jesti … in počasi spravlja vse ob pamet.  Kaj storiti?

17. ena izmed slikanic o PETELINČKU – V. Radovanovič

Petelinček živi v kokošnjaku na kmečkem dvorišču in tudi tebe vabi, da skozi njegove dogodivščine bolje spoznaš njega, njegovo življenje in njegove prijatelje.

Še posebej priporočamo slikanico o medgeneracijskem sožitju Petelinček prebudi upanje, ki je 2019 dobila nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.

18. ena izmed slikanic iz zbirke DROBIŽKI - A. Krings

Slikanice iz zbirke Drobižki vas bodo odpeljale v svet “drobižkov” – drobnih, majhnih živalic: pikapolonice Polonke, komarja Marka, čmrlja Brundka, metuljčka Matička, bolhe Beti, muhe Malke, polžke Blažke, uške Uli, stonoge Goge, mravlje Maričke, gosenice Gretice, čebele Adele, skarabeja Mateja … Skozi njihove zgodbe in doživetja  boste  spoznali tudi kaj novega o življenju teh, včasih neopaznih ali v našem vsakdanjem življenju celo nadležnih drobnih prebivalcev našega planeta.

19. ena izmed slikanic iz zbirke ŽLOPI – Feri Lainšček

Na prvi pogled je žlop zelo podoben polžu. Vendar pa se močno razlikujeta po svojih lastnostih, najbolj po hitrosti. Žlop je namreč najhitrejše bitje pod soncem, polž pa eno najpočasnejših. Prav tako se močno razlikujeta tudi po zgovornosti, žlop je namreč najbolj brbljavo  bitje pod soncem, medtem ko je polž eden najbolj molčečih.

Žlopi živijo v deželi Žlopaniji, ki je žlopaste oblike. Najbolj spoštovana in cenjena  rastlina v Žlopaniji je štiriperesna deteljica. Žlopi namreč verjamejo, da jim prinaša srečo. Zato so ti, če jim jo podariš, zelo hvaležni in te zato obiščejo v  sanjah.

Žlopek Hu je prvak Žlopanije v hitrostnem  rolkanju. Iz vrha Žlopaste stene se vrne hitreje, kot se iz gore vrne  odmev.

Ata Oto je prvak Žlopanije v igri skrivalnic. Iz svoje pipe pihne teko velik  oblak, da se lahko skrije v njem.

Ded Aldo je prvak Žlopanije v stiskanju vsega, kar je mogoče stisniti.

Žlopka Žužu pripravlja osvežilni napitek iz prve jutranje  rose zoper zaspanost in lenobo.

Mama Jo nabira najčistejše  bisere iz jezerskih globin. Iz njih izdeluje ogrlice, ki varujejo pred nevarnostjo in prinašajo srečo.

Babica Vilma iz potočnih zeli in jezerske leče kuha čarobno  mažo zoper slabe lastnosti.

Spoznajte njihovo deželo in se jim pridružite pri njihovih pustolovščinah!

20. ena izmed slikanic o vrančku NOGAVIČKU – N. Moost

Vranček Dokolenko se mora še marsikaj naučiti o odnosih z drugimi; tudi to, da je potrebno znati stvari deliti, da ima laž ponavadi kratke noge, da se je za prijateljstvo potrebno potruditi, ne le, da prijatelje pridobiš, ampak tudi, da jih ohraniš … in še marsičesa, kar v njegovem ravnanju drugi ne marajo.

Morda pa bodo bralci v simpatičnih peripetijah vrančka Dokolenka odkrili tudi kakšno svoje napačno ravnanje  in kako ga po “vrančkovem receptu” premagati.

ODLOMKI IN MISLI IZ KNJIG

ZA  BRALNO
POKUŠINO …

[V Mali vasi so majhne hiše in v vsaki hiši so otroci. V pisanih srajčkah so in obuti v rdeče in modre copatke. Vse hiše v vasi so bele, vse strehe na hišah so rdeče, vsa okna imajo zelene naoknice, dvorišča so pometena in cesta je gladka. Vse je v najlepšem redu, le otroci so neredni. Zvečer, ko ležejo spat, nikoli ne pospravijo copatk za seboj. Drugo jutro jih iščejo pod mizo, na stopnicah, v vozičku, med drvmi, v žepu očetove suknje; in po dolgem iskanju najdejo eno copato v kuhinji, drugo v sobi.

Neko jutro pa, ko so že v vseh hišah v Mali vasi kuhali zajtrk, je Janezek zaman iskal svoje copate.            

    “Mama, kje so moji copati?” je vprašal.
    “Če jih nisi zvečer pospravil, ti jih je odnesla muca,” je odgovorila mama.
“Mama, kje so moji copati?” je klicala Špelca v sosednji hiši.
“Če jih nisi zvečer pospravila, jih je odnesla muca,” ji je rekla mama.
“Mama, kjer so moji copati?” je vprašal Tine v tretji hiši.
“Muca ti jih je odnesla, ker jih nikoli ne pospraviš,” mu je odgovorila mama.
“Mama, kje so moji copati?” je vprašala Tonka in mama ji je odgovorila: “Muca jih je odnesla.”

V vsej vasi je dišalo po sladki kavi in otroci so bili lačni. Kar bosi so posedli k mizi. Napili so še tople kave, potem pa je Janezek stopil na prag in zaklical čez cesto: “Špelca, pridi k meni!”
    Špelca je takoj pritekla na prag in rekla: “Saj bi rada prišla, pa ne morem. Muca mi je odnesla copate. Pridi ti k meni!”
“Ne morem,” je rekel Janezek. “Muca mi je odnesla copate.”
“Tine!” sta klicala Janezek in Špelca, “pridi k nama!”
Tine je pritekel na prag in odgovoril: “Muca mi je odnesla copate.”
Še Tonka je prišla na hišni prag. Tudi njej je muca odnesla copate. V vseh hišah so odpirali vrata in vsi otroci so prišli bosi na prag. “Muca mi je odnesla copate!” so klicali drug drugemu. Prestopali so se z noge na nogo, ker jih je zeblo. Potem pa je posijalo sonce in otrokom je bilo toplo. Bosi in v pisanih srajčkah so prišli na cesto.
Spraševali so se: “Kam je odnesla muca naše copate?”
“Poiščimo mucin dom!” je rekel Jurček. In so šli. 

 Peroci, E.: Muca Copatarica. Lj. : MK, 2017  , str. [5-10]

Bil je čudovit pomladni dan. Sonce se je smejalo z neba in zrak je dišal po rožah. 
Mala goska pa tega sploh ni opazila. Odšla je iz vrtca, treščila z vrati in vso pot do doma užaljeno šklepetala s kljunom.

“Kaj je narobe?” se je začudila mama gos, ko je hčerka priropotala domov.
“Počila bom od jeze!” je zacepetala goska. “Zaradi tiste trapaste koze! Nikoli več se ne bom igrala z njo!”
“Zakaj pa ne?” je zanimalo mamo.

In goska ji je povedala, kaj vse se je zgodilo. …

Bil je čudovit pomladni dan. Sonce se je smejalo z neba in zrak je dišal po rožah. 
Mala kozica pa tega sploh ni opazila. Odšla je iz vrtca, treščila z vrati in vso pot do doma užaljeno meketala.

“Kaj je narobe?” se je začudila mama koza, ko je hčerka priropotala domov.
“Počila bom od jeze!” je zacepetala kozica. “Zaradi tiste neumne gosi! Nikoli več se ne bom igrala z njo!”
“Zakaj pa ne?” je zanimalo mamo.

In kozica ji je povedala, kaj vse se je zgodilo. …

Abedi, I.: Koza trapasta / Gos neumna. Lj. : Kres, 2003, [str. [5-6; 5-6]

“Zdaj bo gotovo takoj zdirjala k mamici in nas zatožila,” pokimajo bratci in sestrice.
Pa mala bela ovčka tega sploh ne stori. Skupaj z njimi veselo skače čez potok.
Enkrat jo en bacek porine.
Dvakrat se kar pred njen gobček vrine v vrsto lisasta ovčka.
Rjava ovčka celo zakliče: “Špecka špeckasta v Zgornji lesi je doma!”
Pa se nič ne zgodi.

“Nas ne boš zašpecala?” se začudi rjavka. “Kaj pa mrmraš predse?”
“Se ne boš smejala, če ti povem?” jo vpraša bela ovčka.
“Ne!” ji obljubi rjava ovčka, ki jo kar razganja od radovednosti.
“No, poslušaj,” ji reče bela ovčka, “alacepš čev mob en!”
Rjava ovčka previdno ponovi: “Alacepš ćev mob en! Joj, kako je to težko! Kaj pa sploh pomeni?”
“Vprašaj miško!” se zahihita bela ovčka… . 
 

Schorno, A.: Špecka. Lj. : Kres, 2004, str. [18-20]

“Želim si, da bi mi tudi ti povedal kaj zanimivega iz svojega otroštva,” je petelinček zaprosil starega petelina, ki je vsak dan z večjim zanimanjem opazoval, kaj se okoli njega dogaja.
Tako sta si potem pripovedovala ali brala ter postajala zmeraj boljša prijatelja.

Stari petelin je petelinčku zaupal svojo srčno željo: “Oh, samo to si želim, da bi lahko še enkrat s kikirikom pozdravil vzhajajoče sonce! Vem pa, da to ne bo mogoče, saj ne morem niti iz kurnika s temi svojimi nogami,” je obžalujoče pogledal svoje skrivenčene krempeljce.

Petelinček pa je tuhtal in tuhtal, kako bi uresničil željo staremu prijatelju… .
 

Radovanovič, V.: Petelinček prebudi upanje. Murska Sobota. : Ajda, 2018, str. [20-22]

Žlopi živijo v deželi, ki se imenuje Žlopanija; mnogi so prepričani, da se ta skrivnostna dežela začenja za živo mejo na koncu ulice. Drugi spet menijo, da je treba prav na konec sveta in še malo dlje. V resnici pa leži Žloparija prav v osrčju Združenega kraljestva pravljičnih dežel.
Na zemljevidu jo zlahka prepoznamo po njeni žlopasti obliki, res pa je, da se lahko v Žlopanijo odpravimo le, če se spoprijateljimo s kakim Žlopom in nam potem ta pokaže pot. …

Pod Žlopasto steno, ki je najvišji vrh v Žlopaniji, domujejo Žlopek Hu, ata Oto in ded Aldo. Vsi trije člani te znane gorniške družine so prvaki na svojem področju in so v knjigi žlopastih rekordov zapisani z velikimi črkami. …

Ob jezeru v Cvetni dolini, v katero se zlivajo gorski potočki z okoliških gora, prebivajo Žlopka Žužu, mama Jo in babica Vilma. Vse tri članice te skrivnpostne družine slovijo po svojem posebnem znanju. … 

Lainšček, F.: Žlopi. Lj. : Prešernova družba, 1999, str. [6-7; 10 ; 12]

Naslednje jutro je Paco pojedel vso hrano.
“Pliden kuza, Paci!” je rekel Jan.
Potem je Paco skopal tri luknje na vrtu.
“Gldi kuza, Paci!” je bil hud Jan.

Saj ni bilo tako slabo.
Bilo je dobro…. kajti Paco, ki koplje, je srečen Paco.

“Bi šel spet rad na piknik z Lili?” sem vprašala Paca.
Veš, kaj je naredil?
Dal mi je največji in najbolj umazan objem vseh časov!
 

Burlingham, A.: Paco se zaljubi. Hoče : Skrivnost, 2013, str. [30-31]

“Ži-ži, žižiži žiiii …” si je po žirafje mrmrala Cveta in zadovoljno smukala člistje z drevesa.

Iz svoje blatne kopeli jo je občudoval povodni konj Filko. Lagodno je čmokal po vodi in godel: “Mmm, Cveta,, kako si lepa! Pa kako elegantna. In te rjave pike, o, tristo kosmatih slonov, te tvoje pike so naravnost fantastične! Imenitno! Veš, prav nekaj posebnega si.”

V zahvalo je Cveta zagugala svoj dolgi vrat v neverjetno zapleten žirafji poklon “Hvala, Filko …” je dejala.

“Hvala, Filko cvilko” jo je prekinilo vreščanje izza skale. Tri male opice so obkrožile Cveto in jezikale druga čez drugo: “Cveta škarpeta, banana pogreta!””Pha, kakšna eleganca neki! Res imaš rjave pike kot kakšna gnila banana!so bile nesramne.
“Nujno, nujno te je treba takoj urediti in spremeniti!”

Še preden je Cveta uspela kar koli odvrniti, so se opice živahno lotile dela…
 

Perko, T.: Žirafa Cveta. Lj. : Lepa beseda, 2008, str. [5-6]

Žabec Pukec je ves čas pukal.
Pukal je med jedjo. Puk!
Pukal je med igranjem. Puk!
Pukal med spanjem.Pkpkpkpkpuuuuk
Joj, kakšne smrdljive težave! …

Puk med oblačenjem. Puk med umivanjem. Puk med čiščenjem jezika. Pkpkpkpkuuuuk!
Tudi v šoli ni šlo brez pukanja.
“Koliko je tri krat tri?” je vprašal učitelj.
“Puk! se je oglasila ena ritka.
Po razredu je veselo zaregljalo, žabec Pukec pa je od sramu kar prebledel. Prebledel je tudi učitelj, ampak od besa: “Presneti prdun pobalinski, kaj si pa ti dovoliš! Jutri naj prideta v šolo oče in mama!”
Ja, učitelji matematike največkrat nimajo smisla za hece!

Pukec si ni mogel pomagati. Puk v dnevni sobi. Puk v kuhinji. Puk v kopalnici. Pkpkpkpkuuuuk!
“Zdaj je pa dovolj!” se je razjezila mama, ko je Pukec glasno puknil celo pred babico. “Samo še enkrat, pa greš v svojo sobo in ostaneš tam. In nikamor več ne boš šel z nami, pacek grdi!”

Tega si pa žabček res ni želel. …
 

Müller, B.: Pukec pa puka. Lj. : Kres, 2003, str. [4; 10-12] 

Nekoč je živel majhen vran. Lahko bi ga imeli zelo radi, če ne bi bilo treba pred njim trdno držati, skriti, privezati ali zakleniti vsega, kar se je le dalo odnesti. Pa tudi to ni pomagalo. Prej ali slej so se zakladi znašli v vrančkovem gnezdu. Revež si ni mogel pomagati – vse je hotel imeti!

Nekega dne je ježek posadil svojega medvedka pred brlog, vran je švignil mimo in medvedka ni bilo več. Pohopsal ga je, jasno!
Od takrat so živali veliko bolj pazile na svoje stvari in mali vran se je moral domisliti marsikatere zvijače.

“Mojih novih kotalk že ne boš dobil,” si je mislil divji prašiček, ko mu je grabežljivi ptič kar med dirko čaral pred oči sladoled, pa puding, čokolado in orehe. Toda vedno bolj je bil lačen.
“Ja, no,” je nenadoma zacmokal vran, “če imaš pa raje želod … tamle na gričku so še prrrav posebno sočni.”
Ubogi pujsek se ni mogel več upirati skušnjavi. Zdirjal je na hrib, seveda brez kotalk, ki so takoj pristale v vranovem gnezdu.

Sova je pomežiknila in potipala svojo zlato verižico. Takile butasti potegavščini ona že ne bi nasedla! ..
 

Most, N.: Vse bo moje!. Lj. : Kres, 1997, str. [4-6]

ISKANJE GRADIVA:  povezave