“V glavnem si zapomni,” je rekla, “da bo PRAVA ČAROVNICA vedno nosila rokavice. Kadar koli jo boš srečal.”
“Gotovo ne vedno,” sem rekel. “Kaj pa poleti, ko je vroče?”
“Tudi poleti,” je pribila babica. “Mora jih nositi. Bi rad vedel zakaj?”
“Zakaj?” sem rekel. “Ker nima nohtov. Namesto njih ima tanke zakrivljene kremplje, kakor mačka; rokavice nosi zato, da jih skrije. Ampak saj veš, rokavice nosijo tudi povsem spodobne ženske, zlasti pozimi, torej ti to ne bo dosti pomagalo.”
…………………………………….
“Od kod veš vse to, babica?”
“Ne segaj mi v besedo,” je rekla. “Raje samo poslušaj. Druga stvar, ki si jo je vredno zapomniti, je to, da je vsaka PRAVA ČAROVNICA plešasta.”
“Plešasta?” sem rekel.
“Plešasta ko kuhano jajce,” je rekla moja babica.
Bil sem pretresen. Plešasta ženska se mi zdi nekako nespodobna. “Zakaj so plešaste, babica?”
“Ne sprašuj me zakaj,” je zagodrnjala. “Lahko mi verjameš, da iz tistih glav ne raste noben las.”
“Kako grozno!”
“Ogabno,” je rekla babica.
“Če je plešasta, jo zlahka prepoznaš,” sem rekel.
“Kje neki,” me je zavrnila. “PRAVA ČAROVNICA ves čas nosi lasuljo in tako skriva plešavost. Prvorazredno lasuljo. Skoraj nemogoče jo je ločiti od pravih las, razen če potegneš zanjo in vidiš, da se bolj slabo drži glave.”
“Potem je to tisto, kar bom moral delati,” sem rekel.
“Ne bodi trapast,” je rekla babica. “Ne moreš cukati za lase vsake gospe, ki jo srečaš, četudi nosi rokavice. Kar poskusi, pa boš videl, kaj bo.”
“Torej tudi to ne pomaga dosti,” sem rekel.
“Nobena izmed teh reči nič ne zaleže sama zase,” je rekla babica. “Šele ko jih povežeš, dobijo vsaj malo smisla. Slišiš,” je nadaljevala, “te lasulje delajo čarovnicam kar hudo težavo.”
“Kakšno težavo, babica?”
“Grozno jih srbi lobanja,” je rekla. “Vidiš, kadar nosi lasuljo kakšna igralka – ali če bi jo morala nositi ti ali jaz, bi si jo poveznila čez lase, čarovnica pa si jo mora povezniti kar na golo lobanjo. Lasuljina notranjost je vedno zelo groba in zanikrna. Na goli koži povzroča strašno srbečico. Po glavi nastajajo zoprna vnetja. Čarovnice jim pravijo lasuljin osip. To res ni nedolžna srbečica.”
“Na kaj moram biti še pozoren, da bom prepoznal čarovnico?” sem vprašal.
“Na nosnice,” je odvrnila babica. “Čarovnice imajo nekoliko večje nosnice kakor navadni ljudje. Rob odprtine je rožnat in vijugast kakor pri neki morski školjki.”
“Zakaj imajo tako velike nosnice?” sem vprašal.
“Za vohanje,” je odvrnila babica. “PRAVA ČAROVNICA ima osupljivo močan čut za vonj. V smolnato črni noči lahko zaduha otroka, ki stoji na drugi strani ceste.”
“Mene že ne bi mogla.” sem rekel. “Pravkar sem se skopal.”
“O, pa še kako bi te mogla,” je odvrnila. “Kolikor čistejši si, toliko bolj smrdiš čarovnicam.”
“To ne more biti res,” sem rekel.
“Za čarovnico puhti iz popolnoma čistega otroka pošasten smrad,” je pribila babica. “Bolj si umazan, manj ji smrdiš.”
………………………………………………………………………….
“Po čem bi ji smrdel?” sem vprašal.
“Po pasjem govnu,” je odgovorila.
………………………………………………………….
“Če torej vidiš, da se kakšna ženska, ki jo srečaš na ulici, prime za nos,” je nadaljevala, “je prav mogoče, da je čarovnica.”
Sklenil sem spremeniti predmet pogovora. “Povej mi, kaj naj še gledam pri čarovnici,” sem rekel.
“Oči,” je odvrnila babica. “Skrbno si ogleduj oči, kajti oči PRAVE ČAROVNICE so drugačne od tvojih ali mojih. Poglej v sredo očesa, kjer je običajno črna pika. Pri čarovnici ta črna pika nenehno spreminja barvo, in videl boš, kako ji prav v središču zenice plešeta ogenj in led. Od tega te bo po vsem telesu spreletaval srh.”
Stara mama se je naslonila nazaj v stolu in zadovoljno potegnila dim iz gnusne črne cigare. Čepel sem na tleh in zavzeto strmel vanjo. Ni se smehljala. Videti je bila smrtno resna.
…………………………………………………………………………
“Kaj je pri njih še drugačno, babica?”
“Stopala, ” je rekla. “Čarovnice nimajo prstov na nogah.”
“Nimajo prstov!” sem vzkliknil. “Kaj pa potem imajo?”
“Samo stopala,” je odvrnila babica. “Oglata stopala brez prstov.”
“Jim to dela težave pri hoji? sem vprašal.
“Sploh ne,” je rekla. “Zato pa jim dela težave s čevlji. Vse ženske rade nosijo majhne, bolj koničaste čevlje, čarovnica, katere stopala so zelo široka in oglata,  pa se mora grdo pehati, da potisne noge v čedne in ozke koničaste čeveljce.”
“Zakaj ne nosi širokih udobnih čevljev z oglatim vrhom?” sem vprašal.
“Ne upa si,” mi je pojasnila babica. “Tako kot skriva plešavost z lasuljo, mora skrivati grde čarovniške noge s tem, da jih tlači v gizdalinske šolence.”
“Mar ni to strašno neudobno?” sem rekel.
“Čezvse neudobno,” je prikimala babica. “Vendar se mora sprijazniti s tem.”
“Če nosi običajne čevlje, mi to ne bo pomagalo, da bi jo prepoznal, kajne, babica?”
“Bojim se, da res ne,” je rekla. “Mogoče boš opazil, da prav rahlo šepa, vendar samo, če boš zelo pozorno gledal.”
“So to že vse razlike, babica?”
“Še ena je. Samo še ena.”
“Katera, babica?”
“Njihova slina je modra.”
“Modra!” sem kriknil. “Pa ne modra! Slina ne more biti modra!”
“Modra kot borovnica.”
“Saj ne misliš resno, babica! Nihče ne more imeti modre sline!”
“Razen čarovnic,” je rekla.
“Je kakor črnilo?” sem vprašal.
“Natanko takšna,” je odvrnila. “Saj celo pišejo z njo. Uporabljajo tiste starinske peresnike, tako da preprosto oblizujejo pero.”
“Pa lahko opaziš to modro slino, babica? Bi jo lahko opazil, če bi me ogovorila kakšna čarovnica?”
“Samo če bi pozorno gledal, ” je odvrnila babica. “Če bi zelo pozorno gledal, bi na zobeh najbrž opazil rahlo modrikast odtenek. Vendar je komajda viden.”
…………………………………………………………..
“Takšne so te reči,” je rekla babica. “To je v glavnem vse, kar ti lahko povem. In na žalost ne bo kaj prida zaleglo. Če kakšno žensko samo gledaš, še vedno ne moreš biti popolnoma prepričan, da je ali da ni čarovnica. Ampak če nosi rokavice, če ima široke nozdrvi, čudne oči in lase, ki so videti, kakor da bi mogli biti lasulja, če ima modrikast odtenek na zobeh – če ima vse to, potem zbeži ko nor.”
 

Dahl, R.: Čarovnice. Lj. : MK, 1996, str. 18 – 24

     Žafran je čutila, kot da se je vse spremenilo tistega dne, ko je razvozlala barvno karto in ugotovila, da njenega imena ni na njej in tudi zakaj ga ni. Nič več ni bila taka kot prej. Počutila se je izgubljeno.
    “Pa vendar je vse tako kot prej,” je skušal pomagati Bill. “Nič se ni spremenilo, ljubica. Ravno tako radi te imamo, kot smo te vedno imeli, Žafran. Prav tako si naša kot doslej.”
    “Ne, pa nisem,” je odvrnila Žafran.
Eva je prinesla fotografije Žafranine mame, ki so zmedo samo še povečale. Žafranina mama je bila namreč Evina sestra dvojčica. Tako podobni sta si bili, da je celo Eva ob nekaterih fotografijah morala dobro permisliti, preden je lahko povedala, kdo je kdo.
    “Kaj pa moj oče?” je zanimalo Žafran.
To je bilo težko vprašanje. Žafranina mama ni Evi nikdar ničesar zaupala o dekličinem očetu.
    “Tvoja mamica o njem ni nikdar govorila,” je nazadnje priznala.
    “Niti s teboj?”
    “No,” je začela Eva in zavzdihnila ob spominu. “Ona je živela v Italiji, jaz pa v Angliji. Zato je bilo težko. Ves čas sem jo nameravala obiskati, pa je potem nekako nisem. Zdaj si želim, da bi jo.”
    “Je bila tudi ona umetnica tako kot ti?”
   “Oh, ne,” je odgovorila Eva. “Linda je bila daleč pametnejša od mene! V Italiji je poučevala angleščino. V Sieni. Ti si se tam rodila, zato se mi je zdelo, da bi bilo ime Siena kot nalašč zate …”
Žafran je ni poslušala. Še enkrat je pogledala materino sliko, potem je rekla: “Kakorkoli, zdaj je mrtva.”
    “Ja.”
    “Umrla je v prometni nesreči.”
    “Tako je, ljubica.”
    “Kje pa sem bila jaz? Sem jo videla mrtvo?”
    “Ne,” je olajšano vzdihnila Eva. “Bila si doma. Na svojem domu v Sieni, z dedkom, ki je bil takrat na obisku.”
    “Dedek!”
     “Ja, bil je tam, ko se je zgodilo. Ko se je vračal, te je vzel s seboj in te pripeljal k nam.”
    “Dedek me je pripeljal?”
    “Tako je. Veš, ljubica, dedek ni bil vedno tak, kot je zdaj.”

Evin oče je bil le še senca človeka. Živel je v domu za ostarele. Samo sedel je. Včasih je poleti sedel v vrtu, kamor sta ga pod roko peljali dve bolniški sestri, včasih pa v družinski sobi, kjer je gledal televizijo, tudi če ni bila prižgana. Eva ga je večkrat pripeljala domov, da je sedel tam namesto v domu.  Samo enkrat v vseh letih svojega sedenja je izrekel nekaj, kar je kazalo, da se spominja svojega prejšnjega življenja. Poklical je:    “Žafran.” Vsi so slišali.
    “Je dedek še vedno moj dedek?” je Žafran vprašala Evo, ko se ji je že zdelo, da se ves vzorec njene družine kot barve v vodi spreminja v nekaj, kar komajda lahko še prepozna.
    “Seveda,” ji je zagotovila Eva. “Tako kot je vedno bil. Natanko tako.”
    “Toda, ali je bil moj dedek že od samega začetka?” je vztrajala Žafran, odločena, da tokrat pride do resnice.    “Tako kot je bil Zlatin, Indigov in Rozin?”
    “Ja,” je hitro potrdila Eva, Zlata pa je dodala: “Prav tako je bil tvoj dedek kot naš, Žafran. Še bolj.”
    “Še bolj?” je nezaupljivo vprašala Žafran.
    “Veliko bolj,” je potrdila Zlata, “ker se te spominja. Pozna tvoje ime. Vsi smo slišali, ko je rekel `Žafran`.”
    “Res je tako rekel,” se je strinjala Žafran in si dopustila, da jo to malce potolaži.

Zlata je bila edina med Cassonovimi otroki ki se je spominjala dni, ko je njihov dedek še lahko vozil avtomobil, hodil, govoril in počel enake stvari kot vsi ostali. Pripovedovala je o večeru, ko je dedek prišel k njim in s seboj pripeljal Žafran.
“Vozil je zelen avtomobil. Velik, zelen avtomobil, poln igrač. Vse tvoje igrače da je pripeljal s sabo, tako je zatrdil. Vsako voščenko, vsak košček papirja. Vedno in povsod si pobirala kamenje, nam je povedal. Drobce kamenja. V pločevinki jih je vse prinesel.”

Pri Cassonovih niso nikdar ničesar zavrgli. Žafran se je po stopnicah povzpela v spalnico, ki si jo je delila z Zlato in Rozo, in brskala, dokler ni našla spraskane modre pločevinke za kavo. Kamni so bili še vedno tam, drobci zlatega peščenjaka, delci marmorja in košček rdeče strešne opeke.
“Dedek je povedal: `Vso pot je jokala. A ne za svojo materjo, ampak za nečim drugim. Moral bi se potruditi in to nekako prinesti s seboj. obljubil sem, da bom. Zato se bom moral vrniti ponj.`”
“O čem pa je govoril?”
“Ne vem. Še tisto noč je odšel. Minila je cela večnost, preden smo ga spet videli, in takrat je bil že drugačen.”
“Kako drugačen?”
“Takšen, kakršen je zdaj,” je povedala Zlata.
 

McKay, H.: Žafran, Tržič : Učila, 2005, str. 19 – 22 

Drekec Pekec je zaskrbljeno gledal Prijatelja. Tako suh in krhek se mu je zdel, roki sta se mu tresli in sploh je bil hecen brez klobuka. Edino, kar je bilo na njem še po starem, so bili njegovi košati beli brki.
“Kako se imate tukaj, mislim, brez vašega Dolgega travnika?” je nato vprašal.
“Kar gre, kar gre,” je odgovoril prijatelj, “še posebej zato, ker sem tukaj samo začasno.”
“A samo začasno,” je poln upanja vzkliknil Pukec Smukec, “torej boste kmalu ozdraveli?”
“Na nek način že. Vesta, starost že sama po sebi ni preveč zdrava. Indijanci imajo zelo posrečen izraz, kako se je na koncu rešiš.”
“Kako pa se je rešiš?” se je začudil Pukec Smukec.
“Tako je, koko se rešiš starosti?” se je spet zahihital Prijatelj, zdelo se je, kot bi pogovor tekel o nekom drugem in ne o njem samem.
“Kako vendar?” je bil nestrpen Drekec Pekec.
“Tako, da odpotuješ v večna lovišča. Samo, če hočeš odpotovati zadovoljen, moraš prej najti kamen modrosti in odkriti eliksir življenja.”
“To da moraš najti?” sta se čudila fanta.
Prijatelj je prikimal.
“To dvoje ljudje iščejo vse življenje, nekateri se tega zavedajo, večina pa ne. Jaz sem imel srečo in sem našel oboje.”
Fanta sta se blaženo nasmehnila. Bila sta zares vesela, da bo njun Prijatelj lahko odpotoval v večna lovišča zadovoljen, če bo že do tega prišlo.
“Vesta,” je nadaljeval Prijatelj, globoko zatopljen v svoje misli, “če pogledam nazaj na svoje življenje, se mi zdi, da na svetu ni nič novega, razen tistega, kar smo pozabili. Zdi se mi, da je bila ta naša pot že neštetokrat prehojena, da so po njej hodili neki drugi ljudje, neke druge civilizacije. Bojim se, da nikoli ne bomo spoznali dokončne resnice o človeku. Vedno bodo ostale samo domneve, ker si sami ustvarjamo resničnost, ki jo tvori naše mnenje o stvareh.”

Drekec Pekec in Pukec Smukec sta namršila čelo. Včasih je Prijatelj govoril preveč zapleteno zanju. Ta je to začutil in se jima razumevajoče nasmehnil.
“To je pa res fino, da ste našli tisti kamen in eliksir,” je rekel Pukec Smukec, kajti oba mulca je strašno razjedala radovednost, kaj je  to, kar vse življenje iščejo prav vsi ljudje.
Prijatelj ju je na moč hudomušno pogledal: “Vesta, ljudje smo del vesolja. To dokazuje že snov, iz katere smo. Vse, kar je na Zemlji, z njo vred, je iz zvezdnega prahu. Vidva sta moj zvezdni prah. Sprašujeta me o kamnu modrosti in eliksirju življenja, jaz pa nisem dovolj pameten, da bi vama lahko opisal, kajti to je strašno zamotana zadeva.”
“A tako zamotana?” sta se začudila fanta. Morala je biti zares zapletena, da je njun Prijatelj, ki je bil tako pameten in izkušen, ni znal razložili.
“Ja,” je resno prikimal Prijatelj, “ravno zato, ker ju je tako težko opisati, sem jima dal imeni. Upam, da mi ne bosta zamerila, da sem si sposodil vajini bojni imeni. Kamen modrosti sem imenoval Drekec Pekec, eliksir življenja pa Pukec Smukec.”
“Kje pa!” sta v en glas zatrdila fanta.
“Še celo ponosna sva,” je nato vzkliknil Drekec Pekec.
“Sem si kar mislil, da bo tako,” se je zahihital Prijatelj, “ampak vseeno sem vama hvaležen za to.”
Po teh besedah sta bila fanta silno zadovoljna in kar malo važna.
“Tako, vidita, sta se tukaj v tej čudni sobici srečala začetek in konec,” je blago dejal Prijatelj.
“Kako to mislite?” je vprašal Pukec Smukec.
“Govorim o poti. Moja se končuje, vidva pa sta na začetku. Na začetku poti do novih in novih spoznanj, ki jih bodo spremljali vedno enaki dvomi. In tudi ta vajina spoznanja so zapisana minljivosti. Nič ni večno! Noben človek, noben kamen, noben planet, nobena zvezda. Čez sto let nikogar od nas ne bo več,” je razložil Prijatelj.
Ko je videl otožnost na njunih lici, pa je dejal: “Kar je neizbežno, za tem ne smemo preveč žalovati, kajti če duša preveč žaluje, zboli tudi telo, tega pa mi nočemo, kajne?”
Nato so obujali spomine na Dolgi travnik, na kupe sena, ki so jih premetali, in na ptice, ki so jih pri tem spremljale. Posebej na dva škrjančka, ki sta se vsako pomlad vračala na Dolgi travnik.
“Bog ve, se bosta tudi to pomlad?” je bolj sam pri sebi na koncu vprašal Prijatelj.

Zupan, D.: Tri spoznanja Drekca Pekca in Pukca Smukca, Lj. : MK, 1998, str. 130

Zvečer je Jure ležal na pogradu, na pragu med budnostjo in snom. Soba je začela izginjati, da bi lahko vstopil v sanje.

Od nekod je zaslišal oddaljen zvok. Brnenje letala. Jure je odprl oči in zdrsnil s pograda. Da ne bi prebudil staršev, ki so spali v sosednji sobi, je po prstih odšel do okna in tiho razgrnil zavese. V mesečini je razločno videl obris spitfira. Vrtel se je in obračal. Izvajal lupinge. Plesal v zraku. Nobenega dvoma ni bilo, kdo ga upravlja.
   “Dedek!” je vzkliknil Jure.
Letalo je strmoglavilo in hušknilo mimo okna. V kabini je sedel polkovnik Prapornik. Ko je lesketajoče se letalo švignilo mimo hiše, je Jure opazil nekaj nenavadnega. Dedek je bil natančno takšen kot na fotografiji iz leta 1940, ki je visela nad pogradom. Takrat, ko se je udeležil bitke za Britanijo. Spet je bil mlad. ŠVIST letala je zamajal Juretove modelčke avionov. Opazoval je, kako se spitfire vzpenja v nebo. Čez čas je izginil. 

Tega ni povedal nikomur. Le kdo bi mu verjel.

Naslednji večer, ko je pšlezal na pograd, je bil močno vznemirjen. Bo spet videl dedka? Zaprl je oči in zbral misli. Spet je, na pragu spanca, zaslišal brnenje letalskega motorja. Spitfire je znova hušknil mimo okna. 
Tako je bilo tudi naslednjo noč. In še naslednjo. Vsak večer se je ponavljala ista zgodba. Zgodba, ki jo je napovedal dedek. Dokler ga bo imel Jure rad, ne bo umrl. 

Walliams, D..: Dedkov veliki pobeg, Lj. : MK, str. 448-449

MOJ TOTALNO SKRIVNI DNEVNIK.

Ponedeljek, 8. novembra ob 6.42,
do minute natančen čas, ko začenjam pisat ta dnevnik

Pa dajmo, jaz sem Lucy Jessica Hartley in to je moj dnevnik o meni. Povedala vam bom vse o svojem življenju in o vsem, kar se mi v njem dogaja (pa tudi o tistem, kar se mi NE DOGAJA, če se kaj poznam!). Povedala vam bom skrivnosti, ki jih pozna samo Jul, včasih pa tudi take, ki jih ne pozna nihče drug kot jaz.
Dobro, gremo …
                                                                                   Moje življenje
Najhujša stvar: Ko sta se mami in oči septembra ločila in je šel oči živet k stricu Kenu in je mami jokala cel mesec. Ta mesec smo tudi večinoma jedli lazanjo, ker je bila mami preveč preč, da bi lahko kuhala, je pa to edina stvar, ki jo znam skuhat jaz.

Najboljša stvar: Ko mi je Delia (moja varuška, ampak ona noče, da jo z Alexom kličeva varuška, ker pravi, da se potem počuti staro) za moj zadnji rojstni dan, ko sem postala stara 12 let, dala šivalni stroj (samo še 9 mesecev in 11 dni NE BOM čisto najstnica. Jul je že 13 – to niiiii pošteno!)

Skrivna želja: Postati prava , resnična modna oblikovalka. Psssst!

Skrivna skrb: Da se bo z mano poigrala mati narava in ne bom dobila Q vse do 24. leta ali kaj takega. Dvojni pssst! (Q pomeni menstruacijo. Z Jul sva že hoteli reči M, ampak sva potem spremenili črko v Q, tako da je zdaj bolj skrivnostno in lahko o tem govoriva tudi takrat, kadar so v bližini fantje.)

Mi familia: Saj veste, kako eni kar naprej govorijo, kako so njihovi starši težki? No, moja mami totalno ni težka, vsaj večino časa ne, čeprav jo skrbi, da je. Ampak moj oči, ki si misli, kako kul je, je tako težek, kot si sploh lahko mislite, pa še malo bolj. Mami pravi, da oči preživlja krizo srednjih let. Nisem prepričana, da dobro vem, kaj je to, ampak v bistvu to pomeni, da hoče bit rock zvezda, ne pa poslovodja v trgovini Sainsbury v našem mestu. Alex je moj mlajši brat …dosti za zdaj.             
 

McKain, K.: Stilski izziv. Lj. : Karantanija, 2009, str. 5 – 7

Ura je morala biti že četrt na deset, ko je Božo planil na noge. Predenj v travo je padel kamen. Za lopo je bila taka tema, da ni videl niti tri korake pred seboj.
“Braco?” je tiho vprašal.
“Aha!” se je nekdo odzval izza ograje. “Pomagaj mi, da pridem čez!”
Božo je preplezal ograjo in v grmovju pod njo zadel ob Braca.
“Kaj se, vraga, skrivaš, saj je taka tema, da naju nihče ne more videti! Kje pa si hodil toliko časa? Zmenila vsa se za ob devetih!” se je jezil, kajti ura je prav v tistem trenutku odbila četrt.
“Vane je šel v svetilnik nameščat nove plinske bombe, ki so mu jih popoldne pripeljali,” je povedal Braco. “Vrnil se je šele po osmi. Prej seveda nisem mogel oditi, zato sem pa potem vso pot dirkal, ker me je bilo strah, pa tudi tega sem se bal, da bom zamudil, da te ne bom več našel in se moral celo sam vrniti.”
“O, poba, kaj misliš, da sem tako neumen? Nocoj ne grem več v posteljo, pa če bi te moral čakati tudi do dvanajstih! Toda za drugič se bova rajši takole dogovorila: ne bova se več sestajala za tole lopo, ampak pod hribom, tam, kjer zavije cesta proti morju. Pod tistim viaduktom me boš čakal, ker imava od tam vsak pol poti in tako bova lahko tudi prej doma. Sedaj pa brž povej, kako je pri Vanetu! Si se že kopal?”
“Uh, veš da! Takoj zjutraj. Voda je perfektna, fant! Bomba, ti rečem!”
Podrobno mu je poročal, kaj je počenjal ves dan, kako sta z Vanetom popoldne vozila plinske bombe v svetilnik, kako sta dopoldne lovila ribe in ujela takooo veliko ribo … Pri tem je Braco roki iztegnil, kolikor ju je mogel, Božo pa je zazijal in od začudenja skorajda pozabil zapreti usta.
“Vane je dejal, da lahko ostanem pri njem ves mesec,” je povedal Braco. “Toda dobro pazi, kaj boš govoril! Barba sicer res slabo sliši, toda mene je takoj slišal, ko sem se včeraj zvečer zmotil in dejal, da sva se pripeljala. Komaj sem ga prepričal, da to nisi bil ti, ampak Jure.”
“Tudi pri meni je bilo vroče. Arduš! Teta Stana me je tako sukala, da sem ji mislil navsezadnje že vse kar lepo priznati. Veš da mi je ves kovček premetala in hotela tvoje reči poslati domov! To bi bila lepa godlja, kaj praviš, a!”

Medtem je v pritlični sobi na vrtni strani hiše zagorela luč. Verjetno je teta Stana končala delo, zato sta morala še toliko počakati, da jo bo ugasnila in zaspala.
Božo je Bracu pojasnil, s kakšnim izgovorom je pomiril staro mamo, sicer pa je le bolj poslušal, ko mu je Braco pripovedoval novice iz Drage. Oba bi seveda najraje ostala ves teden pri Vanetu in zato je moral Božo dati častno besedo, da se bo naslednji večer prav zares vrnil.
“Ob devetih!” je dejal Braco. “Bodi točen! Jutri barba ne bo imel dela in bo šel prej spat kot nocoj. Glej, da te ne bom predolgo čakal in potem tako pozno sam hodil do koče!”
“Ob devetih!  Za gotovo!” je obljubil Božo in se poslovil.
Braco je srečno prilezel mimo tistega okna, kakor mu je bil Božo naročil, in takoj legel. Božo pa se je, preden je zlezel na seno, najprej v morju okopal in šele to noč, prvič po odhodu z doma, kakor ubit zaspal.
 

Dolinar, B.: Dvojne počitnice. Lj. : MK, 1987, str. 54 – 56

SEZI PO ZVEZDAH

Naslonil se je na zid in nastavil svoj nagubani zagoreli obraz sončnim žarkom, ki so se usipali z modrega neba. Nekajkrat se je še obrisala v robec, potem pa je okoli nje nastala tišina.
“Zakaj si tako močno želiš postati pop  pevka?” je vprašal.
“To sem si zmeraj želela,” je zahlipala in si brisala nos.
“Ampak  zakaj? Želeti si ni odgovor.”
Spet je zahlipala. Nikoli je še nihče ni vprašal tega. Globoko se je zamislila.
“Da bi postala slavna, verjetno,” je končno odvrnila. Odgovor ji ni bil všeč, vendar se ji mož ni posmehoval. Zastavil ji je drugo vprašanje.
“In zakaj si tako močno želiš postati slavna?”

Naslonila se je na zid, tako kot on. Za njenim hrbtom je bilo toplo. Pomislila je na vse stvari, ki bi jih imela, če bi bila slavna. pomislila je na potovanja po svetu, na velike hotele, na velike zaslužke in na ljudi, ki bi se je razveselili in ji ploskali, kamorkoli bi prišla. Vendar to ni bila njena največja želja, nekaj drugega je bilo, kar jo je tako vleklo v petje.
“Želim, da bi bilo ljudem všeč, ko bi pela,” je dejala. “Nočem, da bi rekli, da se baham s svojim glasom, tako kot so to počeli v osnovni šoli. Rada bi jim bila zares všeč. S Svojim petjem hočem ljudi osrečevati.”
Moški se je obrnil in jo pogledal. Bil je že precej star, z gubicami in črtami po vsem obrazu. Toda njegove oči so bile drugačne. Delovale so mladostno. Bile so polne ognja in mu poživljale obraz.
“Vem, kaj misliš,” je tiho rekel. “Glasba je zelo lepa. Ampak ni ti treba biti slavna, da lahko poješ.”
“Moram biti slavna,” je rekla Chloe. Potem mu je povedala o svoji sobi in Benu ter učiteljici iz osnovne šole.
“Ta učiteljica je bila zagotovo kakšna stara ljubosumna kokoš,” je rekel. Chloe je to spravilo v smeh in v jok obenem in spet si je morala obrisati nos.
“Katero pesem si pela danes?” jo je vprašal, ko je prišla malo k sebi.
Žalostno mu je odgovorila. Začel se je krohotati.
“Ta pesem je tako neumna,” je rekel in se močno spačil. “To sploh ni moja zvrst glasbe. Zakaj si želiš peti ravno pop?”
“Ne vem,” je zasmrkala Chloe. Zaradi možakarjevega nalezljivega smeha ni mogla dolgo ostati užaljena. “Jess je mislila, da je to dobra izbira.”
“Kot vidim,” je nadaljeval, “si se tako vznemirila, da res nisi mogla peti, čeprav imaš tako lep glas. Sem pa prepričan, da so ti solze zdaj stopile tisti cmok v grlu. Kajne? Misliš, da bi lahko zapela pesem še enkrat?”

Mož je nekaj zamomljal za intonacijo in z roko ploskal po kolenu, da bi ustvaril ritem. Mogoče mu pesem res ni  bila všeč, vsekakor pa jo je poznal. Vse telo se mu je treslo v ritmu in Chloe se mu je zlahka pridružila. Na njeno presenečenje je cmok v grlu res izginil. Mož ji je pokimal, se nasmehnil in skupaj sta zapela do konca.
“Mislite, da je gospod Player še zmeraj tam?” ga je nestrpno vprašala. počutila se je veliko bolje in prepričana je bila, da bi zdaj lahko dobro zapela.
Stari moški z dredi je stresel z glavo. “Ne vem. Bi rada vedela?”
Chloe je pokimala. Ko bi vsaj dobila še eno priložnost. Vedela je, da bi ji tokrat uspelo.
 

Jefferies, C.: Šola za zvezdnike, Sezi po zvezdah. Lj. : Grlica, 2005, str. 66 – 68