“Pedenjsrajčka, pedenjhlače,
pedenjčevlji na nogah.
Gromozanski kos pogače
neprenehoma v rokah.

Vsi iz sebe so lasje
ne prenesejo glavnika
in kazalec nevede
venomer po nosu stika.

Uhlja ko dva sprta strica
muhasto štrlita v svet.
Pedenjjamica sred lica –
to je mali Pedenjped.”

Pedenjped, nagajivi, razposajeni, radovedni in sladkosnedni fantič, je eden izmed najbolj poznanih likov v slovenski otroški literaturi.

Prav gotovo ne bo težko izbrati ene izmed pesmi in se jo naučiti.

V družini majazavrov čakajo, da počita še dve preostali jajci v gnezdu. Posebej napeto pričakujejo, kakšen dinozaver se bo izlegel iz nenavadnega, bleščečega jajca. Končno se iz prvega izleže majazavra Maja in iz bleščečega dinozavrček Dino z bleščečim grebenčkom.  Družina majazavrov je nekoč srečno in varno živela v votlini s studenčkom, iz katere jih je pregnal strašni rogozaver. In Maja in Dino med svojim raziskovalnim potepanjem naletita prav nanj…

Hans Christian Andersen velja za enega izmed največjih pravljičarjev na svetu, pravljica Grdi raček pa predstavlja nekakšno biografsko pravljico, pravljico o njegovem življenju. Andersen je o njej zapisal: “Ni važno, če si se rodil v račjem gnezdu, samo da si se izvalil iz labodjega jajca.”  

Kot  zasramovani in – v primerjavi z ostalimi račkami – grdi in čudni raček zraste v čudovitega laboda, se je tudi revni in na videz “grdi raček” Andersen skozi svoje pravljice preobrazil v nepozabnega, občudovanja in spoštovanja vrednega “belega laboda”.

Kot skoraj vse Andersenove pravljice tudi pravljica Svinjski pastir skriva v sebi globok moralni nauk o  pravih vrednotah v življenju in ljudeh. 

“Nekoč, pred davnimi časi, so bile živali v Afriki zelo lačne. Dežja ni bilo, pihal je suh veter, trava je ovenela, drevesa so umirala, zemlja je bila izsušena in hrane ni bilo.

Slon, žirafa, zebra, opica in želva so iskali hrano. Popolnoma izmučeni in sestradani naenkrat v daljavi zagledajo čudovito drevo. Bilo je polno rdečih, zrelih sadežev, ki so dišali kot najslajši mangi, debeli so bili kot melone in sočni kot granatna jabolka.

A kaj, ko se je okoli drevesa ovijal največji piton, kar jih je bilo kdajkoli na svetu. Tako zvit je držal veje tako visoko, da niti najvišja žirafa na zemlji ne bi mogla doseči sadežev.  Piton se noče umakniti. Če želijo sadeže mu morajo povedati ime drevesa. Tega pa pozna le kralj džungle, ki živi daleč stran.”

Katera žival bo šla k levu vprašat za ime čarobnega drevesa in ga na dolgi poti nazaj ne bo pozabila? Bo to hitra zebra, slon, ki nikoli nič ne pozabi, klepetava opica, počasna želva …

Jure preživlja čas, ko sta starša v službi, pri teti Otiliji.  Jure ima zelo rad teto Otilijo in teta Otilija ima zelo rada Jureta. Malo manj rad pa ima Jure zelenjavno juho, zraven katere popije toliko vode, da se teta Otilija zboji, da se bo spremenil v žabo… In kaj naj uboga teta Otilija stori, ko se to res zgodi?

Lev velikodušno prizanese majhni miški, ko se takorekoč ujame v njegove šape. Miška mu obljubi, da mu po pomagala, če jo bo kdaj potreboval. Velik in močan lev si ne zna predstavljati, da bi kdaj potreboval pomoč male miške. A tudi lev se mora naučiti, da je moči in poguma več vrst…

“Moja najljubša igrača je pošast Mici. Ima velike oči in mehko dlako, nima očal. Spi v škatli za čevlje. Dobil sem jo za rojstni dan. Podaril mi jo je stric Zlatko. Včasih je zelo sitna, a je ne moreš izključiti, ker ni na baterije.”

Mici, radovedna, razposajena pošast, poskrbi, da Šimnovo življenje ni več dolgočasno, saj vsak dan preseneti s kakšno novo pogruntavščino ali zmešnjavo – skače z omare z dežnikom, s Šimnom kuha “pudnik”, se polepša z maminimi šminkami, skriva kruh za radiator,  se skrije v zamrzovalnik s sladoledi, ko gresta v “tarogino”, se izgubi v mestu, ko pade Šimnu iz torbe…

“Bilo je v starih časih, že dolgo je od tega, ko je živela pod gorami uboga vdova. Ta ni imela nikogar na svetu razen sinčka edinca, ki so ga klicali za Petra Klepca. Siromašna pa je bila tako, da ni imela niti pedi zemlje, njeni sta bili samo borna bajtica in rogata koza. Da se je s sinčkom lahko preživela, je hodila k sosedom na dnino, Rogačka pa je dajala mleka. Mati je delala na njivah, Peter Klepec pa je pasel kozo. Bil je šibek in droben deček, rad je imel mater in jo na besedo ubogal. Tudi Rogačka ni bila poredna. Mirno se je pasla:kadar je bilo vroče, je legla v senco in prežvekovala. Klepec se je lahko brez skrbi igral, ni se bal, da bi se mu izgubila. Iz kamenčkov je zidal hišice, pri studencu je delal mlinčke ali pa je rezljal piščalke. Nanje je tako lepo piskal, da so še ptice utihnile in ga poslušale. Pastirček je bil srečen in si je želel, da bi bilo vedno tako. Tudi Rogačka si ni želela boljšega pastirja. Četudi je bil Peter Klepec šibek in droban, je mlatil kruh kot za stavo. Mati mu ga je morala rezati vedno večje kose. Kaj bo šele, ko bo zrasel in se potegnil! Zaskrbelo jo je, kako bo preživljala sebe in njega.
Nekega dne mu je rekla: ´Peter, sam si boš moral služiti kruh. Sosedu sem te dala za pastirja.´
Petru Klepcu je bilo težko. Ni se rad ločil od matere. In od Rogačke. Ker je bil ubogljiv, ni rekel ne bev ne mev, tiho je ubogal.”

Takrat pa so se začeli za Petra hudi časi. Največ gorja so mu povzročali drugi pastirji, ki so bili večji in močnejši od njega,  in hudobni, zato so se vsak dan znašali nad njim. Dokler…

Benjamin si je neskončno želel psa, kot so ga imali vsi njegovi prijatelji. Tako zelo si ga je želel, da je celo ponoči sanjal o njem. In potem je nekega dne za vogalom hiše naletel na vrvico, ki se je držala zelo velikega psa, dinozavrsko velikega psa.  Benjamin  je svojega “psa” poimenoval Piko Dinozaver in ga odpeljal domov. Seveda pa niti njegova družina, niti sostanovalci v hiši, niti prijatelji niso bili navdušeni nad velikanskim … dinozavrom …

Vegast,  star in zapuščen paviljon v mestnem parku se takorekoč čez noč spremeni v skoraj pravljično zgradbo – v popravljalnico igrač,  v kateri dobrodušni dedek popravlja stare, polomljene in pozabljene igrače. Otroci so navdušeni, odrasle pa moti njegova velikodušnost, saj igrače popravlja zastojn. Zato na veliko ogorčenje otrok načrtujejo, kako dedka in njegovo popravljalnico pregnati iz parka…

V slikanici je zbranih pet znanih slovenskih ljudskih pravljic:  Pastirček, O treh grahih, Zlata ptica, O povodnem možu in Janček ježek.

Strahica Mona se zelo boji otrok in čeprav jo mama strahica vsako jutro, ko mora Mona v posteljo, prepričuje, da otroci ne obstajajo, je Mona prepričana, da se skrivajo pod njeno posteljo ali kje za zaveso. In potem se nekega jutra loputa na stopnišču dvigne … in Mona zagleda dva otroka …

Ob zabavnih in nenavadnih dogodivščinah Karmele, pogumne in radovedne kokoške, ki je hotela videti morje, njenega rdečega petelinčka Pitikoka,  ki ga  je spoznala v Ameriki, njunega radovednega sina Karmelita  in Karmen, sestrice, ki bi se morala roditi kot bratec, spoznamo ne le zanimive prigode kokošje druščine, ampak tudi nekatere resnične zgodovinske osebe (npr. Nikolaja Kopernika, Krištofa Kolumba) in dogodke, ki si jih kokošja druščina čisto po svoje razloži in doživi (odkritje Amerike, sončni mrk…).

Beli medvedek Lars živi na severnem tečaju, kjer ni samo zelo hladno, ampak včasih tudi zelo samotno. Lars si želi najti prijatelja, tako zelo, da se celo ujame v past lovcev na živali in tako spozna mroža Ambroža in malo rjavo medvedko Leo, ki postane njegova prijateljica.
Med svojimi potepanji po zaledenelem severu pa prijazni beli medvedek spozna še mnoge druge živali, jim pomaga, ko se znajdejo v težavah in pridobi mnoge nove prijatelje; morsko papigo Yuri, kužka Nanuka, sibirskega tigra Kostjo, malega severnega jelena …

Zajček Mandi živi v veliki zajčji družini, kjer se vedno kaj dogaja – za to poleg Mandija skrbijo njegovi bratci in sestrice ter prijatelji, s katerimi Mandi deli mnoge vesele, zabavne, pa tudi žalostne in malo manj prijetne dogodivščine, vsakdanje prigode in praznične dneve.

“Nekega dne je oče prinesel domov majhnega psička.
»Zdaj, ko je še mlad in nebogljen, boš moral lepo skrbeti zanj!« je rekel oče.
Peter ga je nahranil in mu postlal v drvarnici. Na vrata je napisal velik napis: POZOR, PES!
»Daj no, Peter,« se je nasmehnil oče, »tale kuža je pa še premajhen, da bi lahko koga ugriznil.«
»Saj ni to,« ga je popravil Peter Nos, »POZOR, PES! sem napisal zato, da ga ne bo kdo pohodil.”

Peter Nos, navihan, zabaven, domislic poln fant, z neskončno radovednim in vedno potolčenim nosom, je literarni lik, ki si ga je v knjigi Peter Nos je vsemu kos zamislil pisatelj Leopold Suhodolčan, v teh slikanicah pa  njegovo delo več kot uspešno nadaljuje njegov sin, pisatelj Primož Suhodolčan, ki s kratkimi, s humorjem in iskrivimi domislicami obarvanimi zgodbicami zabava in navdušuje bralce.

Žabec svoje dneve in doživetja deli s svojimi prijatelji, Pujskom, Račko in Zajčkom. Skupaj z njimi rešuje težave, tudi kadar je žalosten, se boji ali se zaljubi, skupaj z njimi potuje v širni svet, posluša ptičje petje, išče zaklad, sreča tujce in nove prijatelje… Dogodivščine simpatičnega Žabčka in njegovih prijateljev bodo gotovo navdušile tudi tebe.

Vile v pravljicah ponavadi pomagajo  in izpolnjujejo želje. V zbirki Mavrične vile pa so vile tiste, ki potrebujejo pomoč. Hudobni Viktor Slana je, jezen,  ker ni bil povabljen na ples, vile razgnal po svetu in od takrat je Čudežna dežela pusta, brez barv. Vilam morda lahko pomagata Nina in Anja, deklici, ki preživljata počitnice na otoku Mala Vilnica.  Barve namreč lahko v Čudežno deželo vrne   le vseh sedem vil, vile pa lahko najde le tisti, ki vanje verjame. Bosta Nina in Anja kos težki nalogi?

Kaja in Blaž se v zbirki Takšno je življenje skozi stripovsko obliko pripovedi soočata s številnimi vsakodnevnimi težavami, ki jih bolj ali manj uspešno rešujeta. Na koncu vsake knjižice so dodana vprašanja za razmislek, kako bi ti rešil takšen problem in  dodani nasveti, kakšna rešitev bi bila boljša.

Janija in Tomija poleg prijateljstva povezuje navdušenje za raziskovanje in zanimanje za dinozavre. Ko nekega dne na obali zagledata orjaško stopinjo in stopita vanjo … vstopita v nov svet, v svet izumrlih dinozavrov.  Znajdeta se med kvecalkoatli, velociraptorji, titanozavri, protoceratopsi in še mnogimi drugimi pradavnimi bitji.
Spoprijateljita se z  Vanetom,  rastlinojedim dinozavrom, ki postane njun pomočnik pri pustolovščinah v pozabljenem svetu dinozavrov.
V veliko pomoč pa jima je tudi Fosilnik, zanimiva pripravica,  ki z nekaj pritiski na gumbe, poišče odgovore na vsa vprašanja o prazgodovini in življenju dinozavrov.

Na začetku vsake zgodbe je zemljevid, kje se zgodba dogaja, na koncu pa so dodani še podatki o dinozavrih, ki v zgodbi nastopajo, in slovarček.