Preden sem za vedno zapustil to stran, sem po njej še malo pobrskal. Ogledal sem si rubrike Telefoni, Skuterji in Igralne konzole. Pa tudi Hišni ljubljenčki. Hotel sem že zapreti stran, ko sem zagledal rubriko Drugo. Kliknil sem nanjo.
Tam je bil le en oglas. Objavil ga je nekdo z imenom Mamadil. Še nikoli nisem slišal tega imena, a mi je bilo vseeno nekako znano. Kliknil sem tipko Preberi oglas. Odprlo se je novo okence in v njem sem zagledal svojo fotografijo.
Nisem mogel verjeti! Fotografija je bila grozna: posneta je bila ob koncu prvega razreda. Bil sem grd, videti sem bil manjši in resnejši, kot v resnici sem. A najhujša ni bila fotografija, ampak to, kar je ob njej pisalo. Oglas se je glasil takole:

Prodam sina, starega 8 let in pol. Zelo je čeden, pameten (a nekoliko len), rahlo godrnjav, večkrat je slabe volje, doma skoraj nikoli ne pomaga in z vsemi svojimi silami se upira branju. Njegova najljubša jed je pica s štirimi siri in ne mara hoditi zgodaj v posteljo.

Lahko bi bil užaljen, a ni bilo tako.
Nasmehnil sem se.
Mama me je zelo dobro opisala! Pozabila ni niti, da ne maram zgodaj spat, jaz pa sem mislil, da sploh ni opazila.

Nenadoma sem stvari ugledal v drugačni luči. Pomislil sem, da ni nihče popoln, niti mame niti najboljše prijateljice. In če imaš nekoga rad, to pomeni, da pri njem vidiš, kaj ga dela posebnega.
Tistega dne sem se počutil malo bolj odraslega.
 

 Santos, C.: Prodam mamo. Medvode : Malinc, 1994, str. 121 – 125

Zaslišal se je klik in brenčanje, v zraku pa se je pojavila tridimenzionalna podoba moškega. “Halogram!” je vzkliknila Zoe.
“Pozdravljena otroka,” je spregovorila podoba z navihanim nasmeškom. “Če nista Ben in Zoe Woodward, potem to sporočilo ni namenjeno vama.”
“Stric Stephen!” je zasopihal Ben. “Toda pred več leti je izginil!”

Dr. Stephen Fisher je bil njun stric in boter. Bil je svetovno znan strokovnjak za živali in je izginil, ko sta imela sedem let.. Od takrat niso nič slišali o njem. Ben in Zoe ga tudi prej nista prav pogosto videla, a njegove obiske sta vedno nestrpno pričakovala. In seveda nikoli nista zamudila nobenega njegovega televizijskega nastopa. Ljubila sta svojega strica in njegove nore navade. Izmislil si je premetene igre in ju prisilil, da sta hkrati napeto premišljevala in se zvijala od smeha.
“Kot vesta, sem pred časom izginil,” je rekla migetajoča podoba. “To je moj halogram. To ne pomeni, da sem mrtev, daleč od tega. Umaknil sem se pod krinko, da sem se lahko osredotočil na moj veliki načrt reševanja ogroženih živali.”

Podoba je stopila prav pred njiju.
“Povedal vama bom skrivnost.” Pogledal je okoli, kot da bi se hotel prepričati, da nihče ne posluša. Ben in Zoe sta se zalotila, da sta storila enako.
“Pred štirimi leti sem ustanovil organizacijo, ki se imenuje Divjina in mora ostati strogo zaupna!”
“Zakaj nama pa potem pripoveduje o tem?” je zašepetal Ben.
“Gotovo se sprašujeta, zakaj vama to pripovedujem,” je vedro nadaljeval stric Stephen. “Spremljal sem vajino delovanje in sem navdušen nad vajinim delom z ogroženimi živalmi. Oba posedujeta dragocene veščine in znanje, zato bi rad, da se mi pridružita v Divjini. Seveda vama ne morem povedati, kje je, toda ostali bomo v stikih. Se kmalu vidimo!”
Podoba je izginila. Potem se je ponovno pojavila “Em … če nista Ben in Zoe Woodward, potem vaju vajina zveza ne bo poiskala,” je opravičujoče dodal in izginil.
“Vau!” je zasopel Ben. “Skrivna organizacija – in stric Stephen bi rad, da se ji pridruživa. Raje kar začniva pakirati.”
“Počasi,” ga je ustavila Zoe. “Vedno si tako zaletav. Ne veva še, kam morava iti ali kdo je najina zveza.”
“Otroka!” je iz kuhinje zavpila babica. “Torta je pripravljena.”
“Pozneje se bova pogovorila,” je rekel Ben. “Babičine čokoladne torte ne bi zamudil za nič na svetu!”
Stekla sta po hodniku v kuhinjo. babica se jima je smehljala in v rokah držala čokoladno torto, na kateri je gorelo enajst sveč. Pomežiknila jima je.
“Pred svojo divjo pustolovščino imata gotovo čas za tole.”

Burchett, J.: Divji lovec. Lj. : Alica, 2010, str. 13 – 16

Franc je prišel domov zelo zadovoljen. Jožef je bil že doma. Sedel je v kuhinji na klopi in rekel:
    “Danes je zadelo!”
“Kam?” je vprašal Franc.
“Vame!” je odgovoril Jožef.
In potem je povedal Francu, da je na rokometni tekmi zagledal dekle. Pričelo mu je razbijati srce, po hrbtu ga je oblila kurja polt in v trebuhu ga je pričelo zvijati. In v hipu je vedel: To dekle ljubim čez vse!
“Kaj pa Ana-Liza?” je zacvilil Franc.
“Mi je že zdavnaj figo mar,” je rekel Jožef.
In pri tem je tudi ostalo.

Odtlej hodi Franc vsako sredo h klavirskim uram. Gospa Leidlichova bi bila prizadeta, če ga ne bi bilo več. In Franc jo je v tem času zares vzljubil. Zato je ni hotel prizadeti.

Mimogrede: Ana-Liza ne prihaja več ob sredah. Mamo je prepričala, da se v igranje ne da nikogar prisiliti.

Franc včasih sreča Ano-Lizo na cesti. Vsakokrat ga vpraša o Jožetu. Franc ima zaradi tega slabo vest. Ker se v očeh Ane-Lize zrcali neznansko hrepenenje.

In takrat sklene, da se ne bo nikoli več vmešaval v ljubezenske zgodbe drugih ljudi.

Nöstlinger, C.: Franceve ljubezenske zgodbe. Celovec : Mohorjeva z., 1996, str. 23 – 25

VELIKI DOBRODUŠNI VELIKAN

Zofi se je odločila, da je šel pogovor o tem že dovolj daleč. Če je že tik pred tem, da jo pojedo, potem bi raje videla, da bi bilo to opravljeno čim prej, ne pa da jo prestavljajo sem in tja.
“Kakšne vrste človeških bitij pa ješ ti?” je vprašala s tresočim glasom.
“Jaz!” je zavpil velikan tako močno, da so zažvenketali stekleni kozarci na policah. “Jaz goltati človeška bitja! To jaz nikoli! Drugi, da! Vsi drugi jih žro vsako noč, vendar ne jaz! Jaz čuden Velikan! Jaz je drugačen, zmešan Velikan! Jaz je edini prijazni in zmešani Velikan v Deželi velikanov! Jaz je Veliki Dobrodušni Velikan! Jaz je VDV. In kako je ime tebi?”
“Meni je ime Zofi,” je rekla Zofi in kar ni mogla verjeti dobrim novicam, ki jih je pravkar slišala.
“To da če si že tako prijazen in dobrodušen,” je rekla Zofi, “zakaj si me pa potem ugrabil iz postelje in me odnesel sem?”
“Zato, ker si me videla,” je rekel Veliki Dobrodušni velikan. “Če je kdorkoli, kdajkoli videl velikana, mora takoj izginiti.”
“Zakaj?” je vprašala Zofi.
“Dobro, predvsem zato,”  je razlagal VDV, “ker človeška bitja v resnici sploh ne verjamejo v velikane, je tako? Človeška bitja mislijo, da mi sploh ne obstajamo.”
“Jaz to verjamem,” je rekla Zofi.
“Ah, da, toda tudi ti verjameš samo zato, ker si me videla!” je vpil VDV. “Preprosto ne smem dovoliti tega, da bi me kdorkoli, tudi če je to drobcena deklica, videl in ostal doma. Prvo, kar bi naredila, bi bilo to, da bi razbobnala naokrog novico, da si videla pravega velikana, in potem bi se začela hajka, velikanski lov po vsem svetu, in človeška bitja bi vse premetala in prebrskala, in zaradi velikana, ki si ga videla, bi bili vsi grozno prestrašeni. Ljudje bi pridrveli in pridivjali za menoj z bogve čim in bi me ujeli in me zaprli v kletko in me razkazovali. Vtaknili bi me v kak živalski vrt ali v kak opičnjak z vsemi tistimi veveričkami, krokodilčki in konjički.”

Zofi je vedela, da drži vse, kar je rekel Velikan. Če bi kdorkoli poročal, da je videl velikana, ki je ponoči pohajkoval po mestnih ulicah, bi prav gotovo povzročil nepopisno razburjenje po vsem svetu.
“Stavil bi,” je nadaljeval VDV, ” da bi ti povzročila pravo poplavo novic po vsem ljubem svetu. A ne da bi, če te ne bi odnesel proč?”
“Najbrž bi res,” je rekla Zofi
“In tega zdaj ne boš,” je rekel VDV.
“Kaj pa se bo zdaj zgodilo z menoj?” je vprašala Zofi.
“Če bi se vrnila, bi povedala svetu,” je rekel VDV, “kot kakšna govoreča škatla in tisti radijski čvekač. In tako boš pač vse življenje ostala tukaj z menoj.”

Dahl, R.: Veliki dobrodušni velikan. Lj. : Mladika, 1994, str. 17 – 18

DEČEK BRIN NA DOMAČEM KOLIŠČU

   Deset dni po velikem prazniku Sonca je Brin praznoval deveti rojstni dan.
To je bil zanj velik in pomemben dogodek. Do zdaj je moral biti z ženskami, ki so se v glavnem zadrževale okrog doma in na vrtovih. Odslej bo lahko hodil z moškimi, se od njih učil in jim pomagal pri lovu, ribolovu in drugih delih.

Od mame je dobil novo platneno srajco, od očeta roževinasto bodalo, od deda pa usnjen trak z zaponko. Brin se je takoj preoblekel, si čez srajco zapel pas in zanj zataknil bodalo. Ponosno je hodil po kolišču, da bi ga vsi videli, še posebej bratje in bratranci. Fantje so se mu še dan prej smejali in ga jezili, da je malček in da nikoli ne bo zrasel v fanta.
“Tako si majhen, da se te niti jež ne ustraši, kaj šele da bi šel na lov, ali čuval koze, ali odgnal volka!” so ga dražili.
“Pa me poglejte zdaj!” je ponavljal Brin ter hodil gor in dol. Vsake toliko je izvlekel bodalo, ga potežkal, z njim večkrat zamahnil po zraku in ga potisnil nazaj za pas. Tu in tam se je obrnil proti kopnem, kjer so imeli čredo in žito, ter rekel v zrak: “Pridi, volk, če upaš. Pridi!”

Ko se je začelo mračiti, je mama poklicala otroke v kočo. Tudi tete so začele klicati svoje otroke.
Po jezeru so se pripeljali še zadnji drevaki. Oče in strici so na pomol zmetali ribe, ki so jih nalovili, in mreže, ki jih bodo ženske razpletle in pokrpale do prihodnjega ribolova.
Tema se je povsem zgostila in na nebu so zasvetile zvezde. Družina je sedla k ognjišču v dedovi koči. Mama in tete so postregle hrano in možje so takoj segli po njej. Otroci pa so še kar skakali in se lovili po ploščadi okrog koč, dokler ni teta Breza stopila ven in s strogim glasom rekla, da je dovolj: “Vsi not!”

   Otroci so posedli k steni. Na eni strani so sedele deklice, na drugi dečki. Deklice so se igrale z lesenimi figurami punčk, ovitimi v koščke tkanine. Dečki so občudovali Brinovo bodalo. Potovalo je iz rok v roke in potem nazaj do Brina. Nihče več se mu ni smejal, nihče več ga ni dražil. Bodalo je bilo enako tistim, ki so jih imeli sami, ko so spremljali može.
 

Pregelj, S..: Deček Brin na domačem kolišču. Dob pri Domžalah. : Miš, 2020, str. 9 – 11

Oče se je globoko zamislil: “Kaj pa knjižnica?” je končno priletelo iz njega.
“Kaj je s knjižnico?” sem se pretvarjal, da sem miren, čeprav me je začelo zvijati v želodcu.
“Lahko bi se vpisala v knjižnico in tam brala. Krasno. Med branjem res ne moreš divjati naokrog.”
“Pa še poučno je,” je dodala mama.
“Ja, seveda, zelo poučno,” se je strinjal oče.
“Poučno? Kako le?” sem vprašal, ves zgrožen. “Veliko rajši bi zares jahal konja, kot da berem o tem.”
Mama me je počohala po glavi. “Veš, Vili, včasih je pač tako, da lahko jahaš samo v domišljiji.”
Pojma nisem imel, kaj je hotela povedati s tem.
“Prosim, ne silita naju v knjižnico,” je moledoval Martin. “Tam je preveč nevarno.”
“Lepo prosim, kaj pa je nevarnega v knjižnici?” je vprašal oče.
“Ja, knjižničarka je nevarna,” je zašepetal Martin.
“Gospa Mrcina?” je bila začudena mama. “To je tako prijazna starejša gospa.”

Takšni so odrasli, ja. Vedno vidijo samo tisto, kar je na površini. Otroci pa zaznajo pravo resnico. Ljudje se pred otroki sprostijo in pokažejo svoj pravi jaz, ker vedo, da nam tako ali tako nihče ne verjame. Vsi otroci so vedeli, kako je z Mrcino. Bila je ena od tistih, ki si se jim na daleč izogibal. Tako kot gospa Belina, učiteljica s hudobnim očesom, in stari Miro Saje, potepuh s slinastim cuckom.
“Nobena prijazna gospa ni,” sem zinil. “Čisto nora je.”
“Vili! Kako moreš!”
“Če je pa res, mami. Sovraži otroke. In nekoč je delala v vojski. Iskala je otroke.”
“Pod mizo skriva pištolo na krompir,” je dodal Martin.
“Tako plinsko, veš. V cev stlači cel krompir in potem strelja otroke, ki razgrajajo. Zato ji pravimo Krompirjevka Mrcina.”

Mami se je vse skupaj zdelo strašansko smešno.
“Pištola na krompir!  Kaj ti ne pade na pamet. In vse samo zato, da ti ne bi bilo treba brati!”
“Če je pa res,” je zaklical Martin. “Saj poznaš našega soseda, ne? Grdega Franceljna.”
Mama je skušala kar se da strogo gledati. “Ni prav, da ga takole zmerjaš.”
“Zakaj pa, misliš, da je grd, kaj? Ker ga je Mrcina ustrelila s krompirjem, jasno.”

Mama je začela mahati z rokama, kot da bi skušala odgnati dve zoprni muhi, ki ji brenčita okrog ušes.
Takih traparij ne bom več poslušala. Popoldne bosta preživela v knjižnici in konec. Jaz vama bom pa naredila sendviče.”
Vsa potrta sva stala v kuhinji. S sendviči se že ne bova mogla boriti proti Mrcini in njeni pištoli na krompir.
 

Colfer, E.: Knjižničarka Mrcina. Lj. : MK, 2005, str.  10 – 15

    “Čakičakičaki,” je rekla Bučka. “Ali sem jaz v kopalnici ali pa je kopalnica v meni. Hočem reči, ali pa je kopalnica v moji sobi!”
Bučka si je nejeverno pomela oči in še enkrat pogledala s postelje.
“Mama!” je zatulila. “Nočem spati v bazenu!”
Odgovora ni bilo. Bučka je slišala samo rahlo pljuskanje vode; vse manj in manj možnosti je bilo, da sanja.
“Boško!” je zaklicala. “A se spet tuširaš celo uro?”
Nič. Tišina. Vzdušje v hiši je postajalo čedalje bolj oceansko. Bučka je strahoma pogledala na uro.
“Če v kratkem tod mimo ne pripluje kak čoln, bom zamudila šolo,” je pomislila. “Seveda, mama je že v službi, moj veliki močni junaški brat pa na športnem dnevu. Namesto krosa bi sošolce lahko povabil domov na vaterpolsko tekmo. Nič ne pomaga, morala bom vstati.”

Bučka si je zavihala pižamo in pogumno zatacala po vodi. Bila je nekoliko razočarana, ker sploh ni bila globoka; bolj zadovoljna je bila z oblačenjem na mizi.
“Upam, da za zajtrk nimamo alg in žabjih mrestov,” si je rekla in zakoračila v dnevno sobo. V njej je bilo nekaj več kot vse po starem. Nekaj več je sedel po turško na tleh z rokami, prekrižanimi na prsih. Nekaj več je nosil temen klobuk, imel je temne lase in temen obraz, le gledal je svetlo.
“Hej,” je rekla Bučka. “Ste vodovodar?”
Nekaj več je počasipočasneje dvignil glavo in usta zategnil v zaničljivo mrdo.
“Ne vem, kaj je danes,” je dejala Bučka. “Najbrž je z luno v zvezi, da nihče noče govoriti z mano.”
“Si ti tako kričalo?” je zamevljal nekaj več. “Uničilo bodeš moj urok.”
Bučka je mukoma pogoltnila slino.
“Jest sem tako kričalo,” je odvrnila Bučka. “Gospod, ali ste vi gasilka?”
Sedeči se je dolgo boril z odgovorom.
“Nobena gasilka. Moje ime je Mokro Koleno. Sem namestnik poglavarja Indijancev iz rodu Močvirniki.”
“Aja,” je dahnila Bučka. “Od kdaj pa so se Indijanci utaborili v Ljubljani?!
“Prišlo sem na kongres,” je odvrnil rdečekožec. “Svetovni kongres priklicevalcev dežja.”
“Ne ga biksat,” je rekla Bučka. “In zakaj boste imeli kongres ravno tu?”
Indijanec se ni dal zmesti.
“Meni je bilo rečeno, da se bo kongres odvijalo v domu Cankarjevih. Saj ste vi Cankarjevo?”
“Ja, jaz sem Cankarjeva,” je odvrnila Bučka. “Bučka Cankar. Ampak vaš kongres je najbrž v Cankarjevem domu!”
“Baš to sem tudi reklo,” je mirno ugotovil priklicevalec dežja.

Bučka je že odprla usta, da bi gostu razložila razliko med priimkom Cankar in Cankarjevim domom, a se je premislila.. Stekla je v kuhinjo in si pripravila zajtrk.
“Gospod Mokro Koleno,” je zaklicala. “Ali bi kaj pojedli?”
“Prav rado bi kaj prijateljsko zmlelo med zobmi,” je odvrnil podpoglavar.
“Potem pa kar sem,” ga je povabila Bučka. “Prijateljica žemljica komaj čaka, da bi spoznala vaše zobe.”
Indijanec je prihlačal in se ji pridružil. Jedel je prav tako uspešno, kot je prikliceval dež.
“Žejni pa niste?” je vprašala Bučka.
“Bohnedej,” je odvrnil Indijanec.
Dostojanstveno se je ozrl okrog sebe. “Sicer bom pa moralo spiti vse tole,” je dejal in s široko kretnjo očrtal tla po hiši.
Bučki je grižljaj zastal v grlu.
“A sam?” je potihoma zajecljala.
“Mi ne bo predpostavljalo nobenega problema,” je ugotovil priklicevalec dežja. “Mi Močvirniki veliko pijemo!”

Bučka je pograbila torbo in se pričela napravljati.
“Žal mi je, ker moram v šolo,” je začebljala. “Vi si pa kar privoščite malo miru. Zaklenite se v stanovanje, prosim. Mama vas bo prav vesela. Še nikoli ni videla Indijanca, čeprav nama z bratom kar naprej govori, da tuliva kot vi. Ali tulite?”
Medtem, ko je zapirala vrata, je slišala odgovor.
“Ne. Mi Močvirniki grgramo.”

Dekleva, M.: Totalka odštekan dan. Lj. : DZS 1992, str. 4 – 7

Dekleti sta zadnji dve uri pouka prisostvovali šolskemu zboru šestošolcev. Njuna učiteljica, gospodična Cannon, jim sicer ni povedala teme predavanja, ki naj bi ga na zboru poslušali, a Zibby je menila, da je vsako predavanje boljše kot reševanje učnih listov ali reševanje kviza pri spoznavanju družbe.
    Poleg tega je bil petek in to je bil odličen način začetka konca tedna. Zibby se je že pripravljala na zabavne stvari, ki jih bo počela v soboto in nedeljo: igranje nogometa in odhod v slaščičarno Kepica s Saro ter drugo najboljšo prijateljico Gertrudo.

    Sara in Zibby sta sedeli druga poleg druge. Amber, njihova `včasih prijateljica`, ki se je v zadnjem času spremenila v `nikakršno prijateljico`, jima je s prijateljicama Camille in Savannah sedela naproti. Tokoj, ko se je namestila, se je Amber obrnila k Zibby.
    “Torej, kaj boš počela konec tedna?” je vprašala.
  “Vse sorte,” je odgovorila Zibby. Ni omenila nogometa, ker je vedela, da Amber tega ne bi odobravala. Amber ni le sovražila nogometa, prezirala je vse dejavnosti, povezane z znojenjem.
    “In kaj boš počela ti?” je vljudno vprašala Zibby.
    “PPL ves čas,” se je nasmehnila Amber.
    “Kaj?” je vprašala Zibby
    “PPL pomeni Proslavljanje Prave Lepote,” je nepotrpežljivo odgovorila Amber. Pogledala je Saro.
    “Ti si vedela, kaj to pomeni, kajne?”
    “Ne,” je rekla Sara in skomignila z rameni.

Amber je zmajala z glavo, kot bi hotela reči, da sta obe, Zibby in Sara popolnoma brezupen primer.
Potem je nadaljevala: “Kakor koli, odšla bom na manipedi in k frizerju. Mami pravi, da si lahko naredim tudi posebno masko iz pomarančnih olupkov, ki jo uporabljajo vse znane osebnosti. Tako sem vznemirjena!”
    “Slišati je zabavno,” je rekla Zibby. A v trenutku, ko se je Amber obrnila na svojem stolu, je Zibby zašepetala Sari: “Če verjameš!” Ni si mogla predstavljati ničesar hujšega kot sedenje z masko na obrazu, in to z masko iz pomarančnih olupkov, ki spadajo v smeti. Zibby bi s Saro pokomentirala Ambrin načrt za Veliki Lepotni Vikend, ampak je na oder stopila gospodična Cannon in zaploskala.
    “Umirite se, prosim,” je rekla z rezkim učiteljskim glasom. “Najprej bi rada nekaj oznanila. Določili smo datum za ples šestošolcev. Zgodil se bo v soboto, dvajsetega naslednjega meseca zvečer. Prosim, označite na koledarju.”
    Zibby je začutila val navdušenja. Do plesa so jo ločili le še štirje tedni. Komaj je čakala! To je bil poleg podelitve spričeval najpomembnejši dan v življenju šestošolca. Na plesu, ki se je odvijal v šolski jedilnici, so jedli pico, pili sokove in šola je vsako leto priskrbela jukebox. Lahko so se družili s prijatelji, poslušali glasbo in bili pokonci do desetih!
    “Kmalu bomo določili temo plesa, zato začnite razmišljati!” je nadaljevala gospodična Cannon.

Zibby je bila tudi zato vznemirjena. Vsako leto so učenci glasovali o temi plesa in Zibby je imela zelo dobro zamisel, za katero je menila, da bo zmagala.
 

Bell, A.: Zibby Payne in upor na rdeči preprogi. Hoče : Skrivnost, 2010, str. 7 – 10