Včasih premišljujem, če smo mi sploh navadna družina, taka, kot vse ostale. Naš dom pravzaprav deluje popolnoma normalno. To pomeni, da zjutraj zgodaj vstajamo, zajtrkujemo, midva greva v šolo, starša pa v službo. Posebnost je le v tem, da starša ne gresta v nobeno službo, ker delata doma. Tu pa se začne naša zapletena zgodba: težava je v tem, da najina starša nimata čisto navadne službe.
Vsaka normalnost ima namreč tudi svoje meje. Že zdavnaj smo se morali sprijazniti s tem, da preprosto življenje ni čisto preprosto.  Je namreč neverjetno in popolnoma nepredvidljivo.

Veliko let nazaj sta se očka in mamica spomnila, da bi odprla poseben hotel, tako hišo, v kateri bi strašilo. Dolga leta si tega nista mogla privoščiti, saj jima je za to primanjkovalo denarja. Ves čas pa sta skrbno varčevala in se pripravljala na vlogo poklicnih duhov. Pred kratkim pa so se njune sanje uresničile. Starša sta v predmestju kupila veliko hišo in uredila strašni hotel, ki sta ga natančno tako tudi imenovala: Strašni hotel. To je stavba v angleškem stilu – mračna, razpotegnjena, pokrita z debelimi rdečimi strešniki in ponekod obraščena z mahom. Okrog pa je  čudovit, čeprav nekoliko zanemarjen vrt. Znotraj hiše je  veliko majhnih sobic in hodnikov, skritih soban in predvsem globoka klet, v kateri sedaj pripravljamo naše strrrašne predstave. Gostje pridejo k nam, da bi videli Belo damo (torej mojo mamico), vampirja (v tej vlogi je navadno očka), okostnjaka (včasih mi starša dovolita, da se igram s Peterčkom, tako namreč ljubkovalno imenujemo naš skelet) in veliko drugih neverjetnih osebkov: duhove, čarovnice, žive mrliče ali obsojence z odsekano glavo. Tako torej: strahovi so pri nas na dnevnem redu (pravzaprav nočnem).

Prav gotovo je strašenje delo, in sicer težko! Pa tudi kar nekaj to ni. Nič nas tako ne razveseli, kot dobra mera strahu, ki jo lahko damo našim gostom. Ko je  predstava že mimo, se vsi strašno radi smejemo in se spominjamo zanimivih delov predstave. Najraje pomagam staršem pri pripravi novih mojstrskih predstav. …

Maciejewska, K.: Srhljivo ječanje je naša posebnost. Lj. : Koleda, 2006, str. 8 – 12

Stala je pod visokim hrastom “Glej,” je rekla. Kazala je na lestev, spleteno iz vrvi.
To je bila najdaljša lestev iz vrvi, kar jih je Janezek videl.
“Uaaaaaa,” je zašepetal.
Lestev je vodila vse do vrha drevesa. Tam – prav na vrhu – je bila hišica. Bila je zagozdena med dve veji.
“To mora biti najvišja hišica na drevesu,” je rekla Anica.
“Kdo jo je zgradil?” se je čudil Janezek. “Še nikoli prej je nisem videl.”
“Ne vem. Vseeno grem gor,” je povedala Anica.
“Ne. Ne veva, čigava je,” je ugovarjal Janezek.
“Samo za minutko,” je rekla Anica. Začela je plezati po lestvi.
“Anica, pridi nazaj!” Plezala je še naprej.
Janezek je zavzdihnil. “Anica, kmalu bo tema. Domov morava iti.”
Anica je izginila v hišici na drevesu.
“Aniiiiicaaaaa!”
Janezek je za trenutek počakal. Že je odprl usta, da bi znova poklical, ko je Anica pomolila glavo skozi okno hišice.
“Knjige!” je zakričala.
“Kaj?”
“Tu je polno knjig!”
Ohoho! Janezek je imel rad knjige. Popravil si je očala. Pograbil je stranici lestve in šel gor.
Janezek je splezal skozi luknjo v podu hišice. Uaaa. Hišica ja drevesu je bila polna knjig. Knjige so ležale vsepovsod. Zelo stare knjige s prašnimi platnicami. Nove knjige z bleščečimi, svetlimi platnicami.
“Glej. Lahko vidiš daleč, zelo daleč stran,” je rekla Anica. Kukala je skozi okno hišice na drevesu.
Janezek je skupaj z njo pogledal ven. Spodaj so bile krošnje drugih dreves. V daljavi je zagledal knjižnico v Žabjem potoku. Anica je pokazala v drugo smer.
“Tam je naša hiša,” je povedala.
Seveda. Tam je bila njihova bela lesena hiša z zeleno verando. Pri sosednjih vratih je bil črn sosedov pes Henrik. Zdel se je zelo drobcen.
“Živijo, Henrik!”
“Tiho!” je rekel Janezek. “Ne bi smela biti tu gori.” Spet je pogledal naokoli po hišici.
“Zanima me, čigave so vse te knjige,” je rekel. Opazil je, da so iz številnih viseli zaznamni trakovi.
“Ta mi je všeč,” se je navdušila Anica. Dvignila je knjigo, ki je imela na platnicah naslikan grad.
“Tu je knjiga o Pensilvaniji,” je dejal Janezek. Obrnil je na stran, kjer je bil zaznamni trak.
“Hej, tu je slika Žabjega potoka,” je rekel Janezek. “To je slika tega gozda!”
“O, tu pa je knjiga zate,” je zaklicala Anica. Dvignila je knjigo o dinozavrih. Iz nje je visel svilen, moder zaznamni trak.
“Pokaži mi jo.” Janezek je odložil nahrbtnik in ji strgal knjigo iz rok.
“Ti poglej to, jaz pa bom pogledala tisto o gradovih,” je predlagala Anica.
“Bolje, da ne,” je rekel Janezek. “Ne veva, čigave so te knjige.”
Toda še preden je to izrekel do konca, je Janezek že odprl knjigo o dinozavrih na strani z zaznamnim trakom. Ni se mogel zadržati. Zagledal je sliko starodavnega letečega plazilca pteranodona. Dotaknil se je ogromnih kril, ki so bila podobna netopirjevim.
“Uaaaa,” je zašepetal Janezek. “Rad bi videl pteranodona v resnici.”
Janezek si je ogledoval sliko tega čudnega bitja, ki se je vzpenjalo v nebo.
“Aaaahhhhh!” je zavreščala Anica.
“Kaj je?” je rekel Janezek.
“Pošast!” je zakričala Anica. Pokazala je skozi okno hišice na drevesu.
“Nehaj si izmišljevati, Anica,” je strogo rekel Janezek.
“Če pa je res!” je vztrajala sestra.
Janezek je pogledal skozi okno. Velikansko bitje je krožilo med drevesnimi krošnjami! Na vrhu glave je imelo dolg, čuden greben. Ozek kljun. In velikanska netopirjeva krila.
Bil je pravi pravcati živi pteranodon!

Pope Osborne, M.: Dinozavri pred mrakom. Lj. : Grlica, 2002, str. 2 – 9

Grdavši obožujejo grdavšobile, piknike z blatnimi lužami, robide in sendviče mame Grduhinje.

Kaj je še treba vedeti o grdavših? 

Vsi imajo, se razume, grde razvade.

Obožujejo grdo vreme.

Njihova najljubša hrana so popražena mušja krilca s kosmato plesnivimi štrukeljci in z navadnim regratom, posipanim z nohtnimi opilki. 

Živijo ob robu odpadkov.

Večina ljudi lahko gleda naravnost v grdavša, a ga ne vidi. Kako je to mogoče, še ni pojasnjeno.

To bo za zdaj zadostovalo.

Kos, G.: Grdavši. Dob pri D. : Miš 2011, str. 8

    “Bom dobila lepo uniformo! je vprašala Winnie.
Gospa Parmar ji je podala velik in dolg svetlo rumen plašč in ujemajočo se kapo.
“Malce velik mi je” je rekla Winnie.
“Tako boste bolj vidni,” je rekla gospa Parmar. “Tukaj je še znak, s katerim se ustavlja avtomobile.” Winnie je podala dolgo dvobarvno palico.
“Ravno taka je kot moje nogavice!” je rekla Winnie. Na eni strani je imela palica velik rdeč krog s sliko otrok, na drugi strani pa je bila beseda.
“Kaj tukaj piše?” je vprašala Winnie.
“Piše STOP,” je rekla gospa Parmar.
“Mislite, da se bodo res ustavili?” je vprašala Winnie.
Odšli so na ulico.
“Kar res potrebujem, je ena tistih črno-belih reči na cestišču,” je rekla gospa Parmar.
“Enostavno!” je rekla Winnie. Zamahnila je s palico. “Abrakadabra!” In čez cesto je stekla zebra.
Biip! Cviiil!
“Ne deluje najbolje,” je rekla Winnie.
“Ne potrebujem zebre!” je rekla gospa Parmar. Ob govorjenju se ji je tresla brada. “Ali prav ničesar ne veste o cestnih pravilih?” je zavpila v hrup, ki ga je povzročil mimo vozeči tovornjak.
“Ste rekli o cestnih krastačah?” je vprašala Winnie. “Lahko vam dam eno. Abrakadabra!“
In v avtu se je pojavila krastača in se vozila naprej in nazaj skozi promet.
“Ne, ne ne!” je rekla gospa Parmar. “Ojej, ojej!”
Vruum-biib-biib!
“Mislim, da vaša ideja ni najboljša, gospa P,” je rekla Winnie.
Gospa Parmar je pogledala Winnie. “Uporabi svojo liziko,” je rekla.
Otroci so čakali, da bi prečkali cesto. Rekli so Winnie: “Čakaj na premor med avtomobili. Takrat dvigni liziko in stopi na cesto. Avtomobili se bodo ustavili.”
“Prav,” je rekla Winni. Čakala je. Dvignila je palico in stopila na cesto. Vruuum-stop! so se oglasili avtomobili.
“Pridni avtomobili,” je rekla Winnie. Iztegnila je roki in se postavila kot ptičje strašilo ter počakala, , da so otroci varno prečkali cesto.
“Čudovistično!” je rekla Winnie in stopila nazaj na pločnik. “Delovalo je! Enostavno mavno in zabavno!”
“Zelo dobro!” so rekli otroci.
“Em …,” je rekla Winnie, “ste mojemu znaku rekli lizika!”
“Ja, tako se mu reče, ker ima tako obliko!” so rekli otroci
“Uh!” je rekla Winnie. “To je pa presneto velika lizika, kajne?” Winnie je iztegnila jezik. Liziko je polizala. Potem se je spačila. Fuj! Ugggh! “Grozno! Ampak to lahko spremenimo. Abrakadabra!“
Znak STOP se je spremenil v bleščečo lepljivo sladko liziko z okusom maline na rumenem in sladiča na črnem delu.
“Mmmm, veliko bolje!” je rekla Winnie.
Otroci so skočili k njej.
“Lahko tudi jaz ližem?”
“Prosim, Winnie, jaz tudi!”
A gospa Parmar je dvignila roko. “Skupno lizanje lzike ni higienično!” je rekla.
“Vsakemu bom dala liziko,” je rekla Winnie. “Zaprite oči in mislite na svoj najljubši okus. Abrakadabra!”
V trenutku so imeli vsi lizike v rokah. Celo gospa Palmar (njena lizika je imela okus brstičnega ohrovta v omaki), celo Wilbur (njegova lizika je imela okus slanika) in celo vozniki avtomobilov…

Owen, L.: Winnie patruljira. Hoče : Skrivnost 2012, str. 82 – 93

  “Juu-hoov!” je zalajal Švrk, ko je skočil iz postelje in zdirjal k svoji posodi z zajtrkom.
“Počasi, sinko,” je rekel Švrkov oče. “Saj imaš še dovolj časa, preden odideš na akademijo.”
Švrka je kar razganjalo. Sanje, da bo postal policijski pes, so se mu uresničile.
“Si si očistil ušesa, srčece?” je Švrka vprašala mama.
“Ja, mami,” je med grižljaji rekel Švrk.
“No, dobro si otresi kožušček. Rada bi, da bi bil prvi dan šolanja videti še posebej puhast.”
“Ja, mami,” je rekel Švrk in se stresal, dokler ni bil kot rahla bela kepica.
“Samo predstavljaj si, da se bo moj mali Švrk šolal za policijskega psa!” je rekla.
“In to ne kateregakoli policijskega psa,” je rekel Švrkov oče, “ampak tajnega policijskega psa. Policijskega psa, za katerega ni treba, da je videti kot policijski pes.”
“Res je, ljubi. Nihče ne bo posumil, da je najin Švrk tajni agent,” je rekla Švrkova mama in ga ponosno pogledala.
Švrk je napel ušesa. Globoko hrumenje poltovornjaka Tomaža Vidmarja, ki je ustavil pred pasjim penzionom Sončendol, je pomenilo, da je čas za odhod.
“Tomaž je tukaj!” je rekel Švrk, pomahal s puhastim repom in upal, da bo slovo hitro.
Tomaž je bil oskrbnik in Švrka je poznal, odkar je bil mladiček.
“Ni še prepozno, da si premisliš, srčece,” je rekla Švrkova mama. “Gospa Petardka z Zavoda za zaposlovanje psov ti lahko vedno poišče kakšno drugo službo.”
“Ne potrebujem gospe Petardke, mami. Tajni policijski pes bom!” je rekel Švrk.
“No, potem pa,” je rekel Švrkov oče,” se vidimo, ko boš diplomiral!”
Švrk je stekel skozi vrata in skočil na sprednji sedež Tomaževega poltovornjaka.
“Pripravljen?” je vprašal Tomaž.
“Veš, da sem!” je rekel Švrk, ki od navdušenja kar ni  mogel biti pri miru.
Tomaž je zapeljal skozi vrata penziona in zavil proti Pasji policijski akademiji Modri pristan.
“Uspelo ti je, Švrk. Prav zares ti je!” je rekel Tomaž in pohupal. “Vidiš, dokler ne poskusiš, sploh ne veš, česa si sposoben.”

Gibbes, L.: Švrk in reševanje na pasji akademiji. Dob pri D. : Miš, 2017, str. 2 – 6

  Gospod Filodendron je zelo rad igral nogomet. A ker se ni držal pravil in je včasih žogo prijel kar z rokami, so se ostali igralci jezili nanj.

    “Tako se ne igra!” so vpili in vsi igrali z njim samo enkrat in nikoli več.
“Vas bom že pripravil do tega, da boste igrali z mano!” je užaljeno govoril gospod Filodendron, ko ni bilo več nikogar, ki bi hotel igrat z njim. A naj je še tako premišljeval, ni vedel, kako bi to dosegel.

Neke noči, ko ni mogel spati, pa je sedel pred hišo in gledal luno.

    “Če bi imel za žogo luno, bi vsi hoteli igrat z mano,” je pomislil. Na žalost je bila luna tako visoko na nebu, da niti z najvišjo lestvijo ne bi mogel priti do nje.
A že naslednjega dne je gospod Filodendron opazil, da je prišla na nebo z vrha bližnjega hriba.

    “Če bi bil zdaj na tistem hribu, bi jo lahko zgrabil in odnesel,” je pomisli in takoj naslednji dan zlezel na hrib in jo čakal.
A glej ga zlomka! Luna je tokrat vzšla za drugim hribom.

    “Presneto zvita je. Vsak dan gre na nebo z drugega hriba, da je ne bi kdo počakal in ujel. A če se zna tako dobro izogibati ljudem, najbrž tudi za nogomet ni dobra,” je razmišljal gospod Filodendron, ko se je vračal s hriba. Ker pa se je vračal ponoči, se je izgubil, in …

Rozman Roza, A.: Gospod Filodendron in nogomet. Dob pri M. : Miš, 2012, str. 4 – 8

Večini otrok se zdi smučanje nekaj prekrasnega. Hermina Žep, imenovana Mini, pa ne misli tako.
Mini je stara sedem let. Zelo velika in zelo suha je. Večja in bolj suha je kot večina otrok njene starosti.
Mini ne mara smučanja, a to ni nič hudega. Za vsakdanje življenje smučanje ni pomembno. Na žalost pa njena mama in oče nadvse rada smučata. Tudi Marko je čisto nor na smučanje!
Marko je Minijin večji brat. Pravilneje: njen starejši brat. Ker Mini tako hitro raste, je že dva centimetra višja kot Marko. Čeprav je dve leti mlajša. To Marka strašno jezi. Prav hud je včasih na svojo “malo” sestro. Mini bi bila veliko raje manjša. Najraje bi bila tako majhna kot Maksi, njena prijateljica iz šole. In Maksi je najmanjši otrok v celem razredu.
    Med zimskimi počitnicami hočejo mama, oče in Marko seveda zmeraj na smučanje. Mini jim kajpak ta užitek privošči. ne razume pa, zakaj mora iti z njimi. Mnogo raje bi ostala doma. Pri babici. In pri svoji muci Maci. Toda mama in oče se s tem ne strinjata. Mama in oče mislita, da bo tudi Mini vzljubila smučanje, ko ji bo šlo bolje. Taka je večina staršev. Vedno vedo, kaj je dobro za njihove otroke! Marko ne bi imel nič proti, če bi Mini ostala doma. Toda njegovo mnenje ne šteje!
Žal pa Mini ni tak otrok, ki se zna postaviti po robu in uveljaviti svoje. Vedno znova poskuša, a ne pomaga dosti.
Mami pravi: “Pameten človek se ne potika prostovoljno po mrazu!”
Očetu pravi:” “Kdor je tako suh kot jaz in na telesu sploh nima maščobe. lahko hitro zmrzne!”
In Marku pravi: “Če bi ljubi bog hotel, da bi ljudje po snegu drveli v dolino, bi jih ustvaril tako, da bi nosili čevlje številka dvesto. Lahko bi se smučali brez smuči!”
Ker pa je pod božičnim drevescem našla smučarski kombinezon, štiri pare smučarskih nogavic in smučarska očala, je Mini spoznala, da vse govorjenje ni prav nič zaleglo. …. 

Nöstinger, C.: Mini mora na smučanje. Lj. : Slovenska knjiga, 1998, str. 3 – 8

O MESTNI MIŠI IN ŠPARTANSKI HIŠI

Ko sem bil še otrok, sem živel v velikem mestu, v Atenah. To je bilo najimenitnejše mesto na svetu in mi smo bili zelo imenitni ljudje, saj smo bili bogati.    
     Toda naučil sem se, da bogastvo ne traja večno. Prav tako sem se naučil, da bogastvo ni vedno najboljša stvar, čeprav mislimo, da je. Včasih je bolje biti reven in srečen kot bogat in nesrečen. 
    Ko sem bil še otrok, sem mislil drugače. Prepričan sem bil, da imamo srečo. Nekega dne pa se je vse spremenilo …    
    Zdelo se je, da so nas grški bogovi izbrali in prekleli. Prvo prekletstvo je bila špartanska vojska. Nekega dne so se špartanski vojaki utaborili pred mestom. Kadarkoli so naši vojaki skušali prodreti iz mesta, so jih potisnili nazaj in pobili..    
    “Zakaj jih ne moremo premagati?” sem vprašal mamo.
    Odkimala je: “Špartanci so najbolj kruti ljudje na svetu. Živijo za vojno. Vzgojeni so, da se bojujejo in umirajo za Šparto.”
    “Zakaj nas tako sovražijo, da nas hočejo pobiti?” sem vprašal.
    “Atene so bogato mesto. Zavidajo nam. Obenem se bojijo, da bomo izurili svojo vojsko in jih napadli. Hočejo nas uničiti, preden mi uničimo njih.”
Vsako noč se mi je sanjalo, kako me Špartanci s svojim železnim orožjem počasi sekljajo na koščke. Počutil sem se kot atenska miš, ki čaka, da jo zdrobijo v prah. …

Deary, T.: O mestni miši in špartanski hiši. Hlebce : Zala, 2011, str. 6 – 10